Katar je najbogatejša država na svetu po bruto domačem proizvodu in kupni moči na posameznika. Nič čudnega, da mnogi priložnost iščejo na tem koščku Arabskega polotoka. V Katarju naj bi trenutno živelo nekaj več kot 2,1 milijona ljudi, a je domačih državljanov le približno 300.000, vsi drugi so iskalci življenjske sreče od drugod po svetu.
Ker imajo toliko (naftnega in plinskega) denarja, gradijo brez prestanka. Celo ponoči, na gradbiščih imajo umetno razsvetljavo, in prestolnica Doha se brez premora dviga kot cvet iz puščave. Iz nje so izklesali tudi igrišča za golf, ki se šopirijo z negovano travo in jezerci. Finančna moč Dohe se izraža v arhitekturnem Manhattnu na obali, nasprotni pol pa je suk, starodavna tržnica, kjer so prvi hit prodaje... sokoli. Sokolarjenje je namreč v tem košku sveta zelo priljubljen, šejkovski, šport, poleg njega pa še kamelje dirke. V spomin se nam je vtisnil prizor iz dvorane v Lusailu, ko smo pred tekmo rokometnega svetovnega prvenstva med Slovenijo in Belorusijo na hodniku luksuznega športnega objekta zapazili postavljen šotor iz blaga, v njem pa sta sedela šejk s sokolom na roki in njegova žena, po šeriatskem pravu popolnoma zakrita.
Katarska denarna valuta je rial, za sto evrov dobiš 400 rialov. Ker je v tej muslimanski državi alkohol seveda grešen, ga strežejo le v izbranih hotelih. Pijejo ga lahko (zahodni) hotelski gostje, ki se morajo v baru tudi vpisati na seznam, a tudi domačini, ti morajo ob vstopu pokazati osebno izkaznico. Dneva za vikend v Dohi nista sobota in nedelja, temveč petek in sobota; v petek se nam je v hotelu Radisson Blu pred očmi denimo zvrstila cela vrsta pijanih Arabcev (?!), ki so bili skoraj po nepisanem pravilu v družbi v oprijete kavbojke oblečenih azijskih deklet. No, alkohol pa seveda ni poceni, povprečna cena uvoženega piva v steklenici je osem evrov. Ko smo že pri Aziji, tudi hotelsko osebje, seveda na nižjih položajih, je večinoma iz azijskih dežel.
Ni duše
Svetovno rokometno prvenstvo se igra v arhitekturnih lepoticah od dvoran: Lusailu, Duhailu in Ali Bin Hamadu Al Atijaju v doškem predelu Al Sadd. Vse so izjemno funkcionalne, prostorne, delovne razmere za novinarje pa so sanjske. V novinarskih središčih sploh, na tribunah za medije pa te, posebno v Al Saddu, pričakajo stol, kot ga ima denimo direktor Petrola, prostorna miza, priključek za splet in majhen zaslon, kjer lahko spremljaš tudi televizijski prenos tekem. A dvorane so na srečanjih, ki smo si jih ogledali do zdaj, po številu gledalcev bolj samevale. Vzdušja ni, ni tiste prave (gledalske) duše. Še najbolj polna je bila med vročim arabskim derbijem med Egiptom in Alžirijo, na skandinavskem obračunu med Švedsko in Islandijo pa bi človek, ne zaradi kakovosti rokometa, kar umrl od dolgočasja, če ne bi simpatično navijali islandski in švedski navijači.
Katarci so prijazni; tudi varnostniki, ki so na prizoriščih, opravljajo svoje delo, a z občutkom, ne prekoračujejo mej. Glavna težava so prevozi; do največje dvorane v Lusailu, prostora ima za 15.300 gledalcev, se z medijskim avtobusom pelješ tudi do dobre ure; Duhail je bliže, dvorana v Al Saddu pa je tako ali tako karikirano rečeno izza ovinka. Katar bo leta 2022 organiziral tudi svetovno nogometno prvenstvo, želijo si olimpijskih iger. S takšnim prometom in zamaški ne bo šlo; zato že gradijo podzemno železnico, ki bo navijače in vse druge na naslednjih velikih športnih tekmovanjih hitro prenesla do želenih destinacij.
