NEW YORK – Hrvatom res ne manjka vrhunskih športnikov in moštev, ki svojo kakovost oplemenitijo z naslovi. Poleg Ivana Ljubičića, nekdanje svetovne teniške številke tri, je Goran Ivanišević seveda še vedno pojem za kroatski tenis, njegovo znanje pa je v osebi Marina Čilića dalo tudi zadnji sanjski dosežek – zmago na odprtem prvenstvu ZDA v New Yorku. Splitski as je namreč, potem ko se je Međugorčan po štirimesečni dopinški kazni vrnil v teniški cirkus, trener 25-letnega bošnjaškega Hrvata, elitno tenisiranje pa mu je v finalu Flushing Meadowsa, oplemeniteno s 17 zmagovalnimi začetnimi udarci, navrglo zmago nad Japoncem Keijem Nišikorijem po trikrat s 6 : 3.
Prvi veliki slam je v žepu skoraj dva metra visokega Čilića, ki je do zdaj na športni poti z nagradami zaslužil polenajsti milijon dolarjev, a morda ne bi bil, saj je mednarodna teniška zveza za doping, odkrit lanskega maja, najprej zahtevala dveletni suspenz, po pritožbi na športno razsodišče pa je Marin namesto najprej izrečenih devetih mesecev prepovedi končal s štirimi. Trdil je, da je prepovedano snov niketamid zaužil nevede z glukozno tableto, kupljeno v lekarni, štiri mesece počitka pa je polfinalist Melbourna leta 2010 izrabil za izboljšanje svoje igre. Seveda od novembra z Ivaniševićem, wimbledonski prvakom iz leta 2001, zanimivo, trener Nišikorija je prvak OP Francije 1989, kitajski Američan Michael Chang.
Po dopinški kazni je postal nepopustljivejši do sebe
Marin Čilić je tenis začel igrati pri sedmih letih, vpeljal pa ga je bratranec, ki je živel v Nemčiji. Pri trinajstih pomladih so za nasvet o Međugorcu povprašali Ivaniševića, in ta je mlademu Čiliću zabičal, da mu mora biti teniška igra odslej v življenju najpomembnejša stvar. Preselil se je v Zagreb, na Ivaniševićevo priporočilo pa se je dve leti pozneje mladi up premaknil v italijanski Sanremo, kjer ga je pilil nekdanji Goranov trener Bob Brett. Kot sedemnajstletnik je bil številka dve svetovnega mladinskega tenisa, leta 2005 je osvojil tudi mladinski Roland Garros. »S sodelovanjem z Goranom sem postal psihično trdnejši, bolj nepopustljiv pri vadbi in na igrišču. Na tem sem pri igri pred nekaj leti tudi bolj užival, leto 2010 je bilo res uspešno, in ta občutek se mi je v zadnjem času povrnil. Zabavnost je najboljša začimba za vse, vsak dan z Goranom je res zabaven. Na Hrvaškem pa je vsak športnik res čustven, ko zmaguje ali pa izgublja. Kar nas naredi res dobre, je to, da obvladujemo čustva ter ne sprejemamo poraza in se prebijamo naprej. Ni druge razlage, nimamo namreč dobrih teniških šol niti ne dolge tradicije. Vsakih nekaj let kakšen mladec kar na lepem izplava na površje in igra res dober tenis,« je Marin Čilić, navijač nogometašev Milana, pofilozofiral o svojem in uspehu hrvaškega tenisa. »Zmage v treh nizih nad Tomašem Berdychom, Rogerjem Federerjem in Nišikorijem predstavljajo najboljši tenis v mojem življenju. Zabičal sem si, da moram biti pozitiven, ali pa bom v velikih težavah. Če bom le vračal udarce in čakal na napake, bo zame težko, sem si dejal. Sem pa dobro udarjal žogico,« se je nasmejal novi hrvaški športni junak.
