Rokometaši so vnovič rešili slovensko čast – kot edina ekipa bodo nastopili na olimpijskih igrah v Riu, kjer bo zasedbo vodil 55-letni Črnogorec Veselin Vujović. Nekdanji izvrstni igralec je svoj mir našel na relaciji Zagreb–Ljubljana, pri sosedih vodi državne prvake, pri nas reprezentanco, ki jo je prevetril. Meni, da rokomet v Sloveniji še nima primernega statusa.
Kaj v teh vročih dneh počne Veselin Vujović?
Sem na dopustu, tu med svojimi v Cetinju v Črni gori. Z družino smo pri mami, lepo nam je. Po naporni sezoni v klubu in na klopi Slovenije sem to potreboval. Utrudil sem se. Pa saj je človeško, da si malce oddahnem. Moji Cetinjčani, tudi moja mati, spremljajo, kaj se dogaja z mano, vsi pa so veliki navijači Slovenije. Če na olimpijskih igrah že ni Črne gore.
V tem hipu se vse vrti okoli nogometne žoge in evropskega prvenstva v Franciji.
Vse tekme gledam. Prvak bo tisti, ki bo zmagoval do konca. Šalim se, dovolj bo diplomacije. Ko govorimo o favoritih, mnogi omenjajo Nemce in Francoze. Dodal bi še Italijane, ki se na takih tekmovanjih vedno dobro odrežejo.
Se kdaj zalotite pri razmišljanju, kako bi bilo, če bi bili vi nogometni trener?
Ne, rokomet in nogomet sta si preveč različna. Morda bi lahko vodil košarkarje. Zagotovo bi se bolje znašel, saj sem kot otrok igral košarko.
Kako ste se zapisali športu?
Cetinje je imelo sijajno košarkarsko in rokometno ekipo. Mlade so navdušili za ta dva športa. Vrsto let sem bil član rokometnega in košarkarskega kluba, ob sobotah sem igral košarko, ob nedeljah rokomet. S košarkarskih gostovanj smo se vrnili ob petih zjutraj, čez nekaj ur je bila na sporedu rokometna tekma. Bil sem mlad, ni bilo težko. Konkurenca med športoma je bila izjemna. A sem se znal otresti pritiskov. Ker sem bil dober, sem bil dobrodošel povsod.
Kdaj pa se je končala ta dvojna igra?
Po eni od rokometnih tekem, takrat sem že igral za Metaloplastiko Šabac, sem sedel na vlak Beograd–Bar in odigral še košarkarsko tekmo za Cetinje. Moj koš je odločil zmagovalca. Naslednje jutro je v časopisu pisalo, da je rokometaš Metaloplastike zabil odločilen koš. Ko je to prebral predsednik kluba Aleksandar Trifunović, me je poklical in rekel, da bo konec z mano pri njih, če se to še enkrat ponovi. Takrat sem dojel, da na obeh frontah ne bo šlo, odločil sem se za rokomet.
Bili ste tudi sinonim za incidente. Preganjali ste sodnike, vaši odzivi so bili pogosto nenadzorovani. Pa to ne pravijo le zlobni jeziki.
Res je. Zato sem danes še toliko bolj vesel, da ti kritiki opazijo tudi moje uspehe. Da sem postal kakovosten trener, ki je delal na sebi in se umiril.
Kako vam je to uspelo?
V preteklosti sem se preveč obremenjeval s sodniki. Ko se je zgodilo vnovič, sem si rekel: pa dobro, ustavi se in razmisli. Če te sodnik želi oškodovati, mu boš s svojim vedenjem le pomagal, če pa ni prišel s to nalogo, ga boš s tem obrnil proti sebi. Ne razmišljam več o sodnikih, ampak opravljam delo, ki ga obvladam. Tudi meditiram. Pomaga mi. Tudi v prometu ne preklinjam, če kdo naredi napako. Prej sem to počel. Tudi gneča na meji me ne vrže več iz tira. Naučil sem se, da moram življenje preživeti čim bolj kakovostno.
Rojeni ste v Črni gori, živite v Srbiji, delate v Zagrebu in Sloveniji, v lepem spominu vas imajo v Skopju. Manjka le še BiH.
Pred leti so me vabili v Borac iz Banjaluke. Pa se nismo dogovorili. Če je kdo pravi Jugoslovan, sem to jaz. Ko vidiš, da si cenjen in spoštovan v vseh republikah, potem ti je jasno, da si nekaj naredil v življenju.
Kako pa so vas našli Slovenci?
Prvi stik je z mano imel Boštjan Kozole (član predsedstva RZS), ki živi v Krškem, od koder je prihajal na tekme Zagreba. Očitno ga je navdušila transformacija ekipe, ki je začela premagovati velika evropska imena. Ob tem je pomislil, da Sloveniji manjka nekdo s takšnim temperamentom. Po prvem pogovoru je sledil sestanek s predsednikom RZS Franjem Bobincem. Hitro smo se dogovorili.
Ste zadovoljni s tem, kar ste naredili kot slovenski selektor?
Uspešni smo bili v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo in olimpijske igre, precej več pa bi morali narediti na evropskem prvenstvu. Očitno je to tako moralo biti – ekipa se je navajala name, jaz pa nanjo.
Ste se bali, da vas bodo po prvenstvu na Poljskem zamenjali?
Ne. Nikoli me še niso odpustili. Dobro vem, kdaj moram iti. Takrat, ko ekipa ni pripravljena, da mi sledi čustveno in hrabro. Nikoli se ne držim za mesto.
Pa ste razmišljali, da bi sami odstopili?
Tudi. Dal sem vedeti, da mi to roji po glavi. Franjo Bobinac me je prosil, naj tega ne storim. Zatrdil je, da Slovenija takega selektorja še ni imela, da smo kljub temu naredili dobro delo. Za več smo potrebovali čas. Začeli smo mehko menjavo generacije. Kar poglejte: Norveško smo doma premagali za šest golov, pa ni bilo Gajiča, bratov Žvižej, Bundala, Prošta, Cehteta, Mačkovška, Kavtičnika in Zormana. Na povratni tekmi sta pomagala Uroš in Vid. Takšna menjava generacije je za selektorja in zvezo najprijetnejša. Ne pozabimo pa, da sem v ogenj poslal mladega Henigmana, ki celo v svojem klubu nima te vloge!
Povsem neboleče ne gre. Gajiča ste odpisali, nekaj puščic ste namenili tudi kapetanu Urošu Zormanu.
Gajič se je odzval prehitro. Morda je mislil, da ga ne razumem in da ga ne bom več klical. Nisem zamerljiv, igralce pa delim na dobre in slabe, ne pa na stare in mlade. Zdaj ga ne bom več prosil ali klical. Z Zormanom imava korekten odnos, kjer se ve, da sem jaz šef. Drži, da se šefi pogosto motijo. Pa vendarle se ve, da se bo delalo, kot bom rekel. Ne morem odgovarjati za situacije, kjer vsak dela, kot želi. Če nekaj zahtevam, je to treba narediti.
Imamo v Sloveniji dovolj radi rokomet?
Da, sem pa razočaran nad obiskom tekem v Celju, ko smo se borili za svetovno prvenstvo. Po izvrstnih igrah, za sabo smo v kvalifikacijah pustili Špance in Švede, sem bil zelo razočaran, ker dvorana v Celju ni bila polna. Čeprav je gostovala Norveška, četrta ekipa v Evropi. Če nas Celjani nimajo radi, naj se to pove, pa gremo v Koper, Velenje, Maribor ali kam drugam. Razočaran sem tudi nad odnosom Olimpijskega komiteja Slovenije do naše izbrane vrste. Edina njihova naloga je, da posameznikom in ekipam zagotovijo najboljše mogoče pogoje in maksimalno podporo. Od njih smo dobili smešno malo denarja za priprave, cepivo smo si kupili sami, dobili smo le nekaj popusta. Tudi drese bomo šivali sami, OKS bo le dal navodila. V Rio potujemo zelo dolgo. Najprej z avtobusom iz Ljubljane do Benetk, potem letimo do Lizbone, kjer čakamo kar sedem ur na letalo za Rio. Vmes je zagotovo na stotine letov, ki bi bili primernejši za nas. Bodo rekli, da le kritiziram, a ni mi vseeno, ko slišim vse to. Če bo Uroš Zorman v reprezentanci, si zasluži, da nosi zastavo na odprtju.
