Igra Indijancev 
na slovenski zelenici

»Danes nismo vsi na treningu, nekaj fantov je še v službah, a za tekmo bomo zbrani vsi,« pove Luka Kozamernik, medtem ko vešče v močnem vetru in nekoliko šibkejšem soncu za ljubljansko ekonomsko fakulteto postavlja gol, vendar ne nogometnega ne rokometnega ne hokejskega. S prijatelji že dobro leto dvakrat na teden igrajo – lacrosse.

Ker vratarja ni, Marko je moral na teren v Novo Gorico, Luka na vrata naveže kar tako imenovanega hektorja, nič drugega kot kos platna, ki z nekaj luknjami dovoljuje, da žogica najde pot v mrežo. Trener in izkušeni igralec Žiga Koščak medtem vodi trening. Fantje se ga lotijo resno, vsaj pol ure traja ogrevanje, preden vzamejo v roke rekvizit, palico s posebno mrežico. Namestijo si čelade, nadenejo rokavice, za vsak primer še ščitnik za trup. »Nikoli ne veš, žogica doseže hitrost do 100 km/h ali več. Ko te zadene, lahko precej boli,« nadaljuje Luka, medtem ko Žiga že začne postavljati igralce v formacije – prve so za obrambo, druge za napad.

Pod pasom prepovedano

Lacrosse je starodavna moštvena igra, ki so se je prvi lotili Indijanci v Severni Ameriki, z njo so reševali spore in blažili napetost. V sodobni različici je v polju po devet igralcev v vsaki ekipi (igrajo ga tudi ženske), v vratih, ki so široka in visoka 180 centimetrov, pa stoji vratar. Igra se na igrišču nogometnih dimenzij (torej 100 krat 50 metrov). Vsak tekmovalec ima poleg zaščitne opreme obute kopačke, v rokah pa palico z mrežico. Stane okoli 60 evrov, po navadi je iz lesa ali aluminija. Napadalci in igralci sredine (po nogometno kar vezisti) imajo krajše, obramba večje in vratar daljše. S palico lahko tekmovalci žogico lovijo, brcajo, pokrijejo ali nosijo. Tekma traja 80 minut, razdeljena je na štiri četrtine. Zmaga zasedba, ki zabije več golov.

»Igra dejansko spominja na hokej, kontaktov ne manjka. Prepovedani pa so udarci pod pas. Oprema je podobna kot pri ameriškem nogometu, premoremo pa tudi nekaj akcij, ki spominjajo na košarko,« nas plastično poduči Luka.

Zmaji čakajo Štajerce

Panogo je v Slovenijo prinesel Anglež Steve Fish leta 2005. Sprva so se nad športom navdušili ljubljanski policisti, 2007. pa je bil ustanovljen prvi klub Ljubljana Dragons. To so izvedeli tudi Natovi vojaki iz italijanske baze Aviano, kjer so Slovenci odigrali prvo tekmo. Ob pomoči Fisha pa je kot prvi Slovenec odšel po znanje na tuje Matej Kogovšek, dva meseca je nabiral izkušnje v Washingtonu. Dragonsi so delovali do 2011., lani pa so ustanovili Lacrosse klub Olimpija. Danes ima 16 igralcev in je edina registrirana ekipa v Sloveniji. »Pred časom so nas klicali iz Maribora. Upam, da se bo tudi tam oblikovala ekipa, potem bomo dobili nov ljubljansko-mariborski derbi,« doda Luka Vesel, ki bo s soigralci v prihodnje kupil nove drese.

Igrišče si delijo z ragbisti Ljubljane, izmenično ga tudi kosijo in urejajo. Verjamejo v razumevanje pokroviteljev, v pomoč pa jim bo tudi diplomsko delo Dominika Vučkovića, predsednika Lacrosse kluba Olimpija. »Ko sem diplomiral, sem se odločil, da nekaj naredimo tudi v praksi. Zbral sem igralce, jim predstavil svojo idejo in predvsem resnost namena ter pred slabim letom ustanovil Lacrosse klub Olimpija,« pojasni Dominik.

Lakrosisti bi radi ustanovili reprezentanco Slovenije, zdaj pa največ moči usmerjajo v treninge in pomoč ekipam na Balkanu, da se še okrepi srednjeevropska liga, v kateri že nastopajo Belgrade Zombies, Zagreb Bulldogs in Budapest Blax. S temi so se naši zmaji včeraj merili tudi v Ljubljani.