Hokejski risi niso izpolnili osnovnega cilja, to je obstanek v elitni diviziji svetovnega prvenstva. Turnir v Ostravi lahko torej ocenimo kot neuspeh, ki bi lahko imel dolgoročne posledice za dogajanje v tej športni panogi na domači sceni. O tem bomo še veliko pisali, zdaj se gre osredotočiti na vzroke za spodrsljaj v moravsko-šlezijski pokrajini na vzhodu Češke. Vsi, tako strokovno vodstvo kot tudi igralci, se strinjajo, da so imeli na voljo skoraj popolne razmere za priprave na tako zahteven projekt. Priključevanje zadnjih reprezentantov v aprilu ni bilo nikoli izpostavljeno kot poseben problem, sem spada tudi prihod prvega igralca Anžeta Kopitarja.
Selektor Matjaž Kopitar je bil ves čas zadovoljen s pristopom igralcev do dela in njihovo disciplino na ledeni ploskvi in zunaj nje. V slovenski reprezentanci je bilo malodane vse skupaj že prav kičasto popolno, zato je javnost pričakovala gladek obstanek v eliti z dvema ali več zmagami. V osnovi se je zapletlo že s prvim porazom proti Belorusiji. Ta je sprožil resne pomisleke o načinu priprave moštva – to se je spraševal tudi selektor – in skavtingu tekmeca. Tekma z Belorusi je delovala, kot da se Slovenci sploh niso ustrezno pripravili na igro moštva, ki ga vodi Američan Dave Lewis. Po začetnem šoku in zaostanku se niso pobrali.
Vse to je vplivalo na nadaljnje predstave, ki so na žalost razkrile dejstvo, da je le malokateri reprezentant v odlični formi. Prej nasprotno, vsi so na vso moč iskali svoje optimalne izvedbe za resnejšo konkurenčnost na najvišji ravni. Res je, tudi odsotnost viroznega Jana Urbasa na prvih dveh tekmah prispevala svoje, a še bolj problematična je slaba forma nekdaj udarnega napadalnega trojčka Žiga Jeglič-Rok Tičar-Robert Sabolič. Ko imaš na voljo praktično dve vrhunski peterki, s katerima lahko igraš za odločilne točke, pa v teh nekaj ni v redu, si obsojen na selitev v nižji rang tekmovanja. Šef ni našel vzvoda, da bi vsaj malo pretresel moštvo in iz njega iztisnil prepotrebno mero predrznosti v igri. V ekipi zaradi poškodbe ni imel niti nepredvidljivega Davida Rodmana, ki bi lahko zanetil ogenj zmagovite miselnosti. Ko je prisoten dvom o lastnih sposobnostih, te hitro pokoplje še nenaklonjenost sodnikov, kot je bilo to v tekmi s Slovaško. Le tam je bila Slovenija na pragu zmage, pa vemo, kako razglašena je slovaška reprezentanca, kjer so celo vsak dan menjali kapetana. Izpad je realnost Slovenije, položaj med 16. in 18. mestom na svetu je bil v zadnjih letih stalnica. Vsaj to velja ohraniti, sicer se slovenskemu hokeju slabo piše. Ko namreč krene voz navzdol... Komentar Položaj med 16. in 18. mestom na svetu je bil v zadnjih letih stalnica.
