Hrust s Polzele kljubuje času

Tisto o vinu poznate. Starejše ko je, boljše je. Tako nekako bi lahko rekli tudi za Gorana Jagodnika. Svoje najboljše partije je že odigral, a srčnosti in kakovosti mu ne manjka. Čeprav bo 23. maja upihnil 40. svečko, v košarki očitno še ni rekel zadnje.

Slovenska liga ni slaba

Da ima še vedno natančno roko, je na svoji koži okusila Olimpija, Jagodnik in soigralci s Polzele so ji vzeli mero v torek sredi Ljubljane, 70:77 je bilo. Jagoda, tako kličejo nesojenega nogometaša prijatelji, je 18 točkam dodal 11 skokov. Goran ima košarko preprosto rad, zato vztraja, četudi v ekipi, v kateri bi bil lahko nekaterim celo oče. »Sem rojen tekmovalec, v igri uživam,« pravi član Hopsov s Polzele. Ujamemo ga ravno po dopoldanskem treningu na počitku v hotelu. »Košarka ni šala. Blamaže si ne bom dovolil. Treniram dvakrat na dan, dneve preživljam na Polzeli,« pojasni, kako mu minevajo dnevi na Štajerskem. Zažuga vsem, ki pravijo, da je slovensko prvenstvo slabo. »To preprosto ni res. Liga Telemach je kakovostno tekmovanje. Saj ste sami videli, Krki in Olimpiji ni lahko z nami, ki smo v ligi za prvaka.« Hopsi so poleg Rogaške, Heliosa in Zlatoroga tisti, ki se z Novomeščani in Ljubljančani bojujejo za naslov prvaka. »Ne nas odpisati vnaprej,« nas popravi, ko ga vprašamo, komu bi dal več možnosti za naslov – Krki ali Union Olimpiji.

Tehnološki višek

Na Polzelo je prišel že lani, ko se je klub boril za obstanek. Igralcev niso imeli, Goran je prišel na pomoč. »Klub mi je veliko dal, tu sem si ustvaril košarkarsko ime,« navrže dva razloga, zakaj se je vrnil. Po uspešni rešitvi in zadržanju prvoligaškega statusa so si zastavili cilj, da naredijo kaj več. Tokrat igrajo ligo za prvaka, čeprav so Jagodnika vabili tudi na tuje. A klic srbskih in romunskih cekinov ni bil tako močan, da bi ga premamil. Raje je za manj denarja ostal doma.

Na slovenski sceni je Jagodnik pustil močan pečat v Olimpiji. Prišel je na povabilo tedanjega direktorja Janeza Rajglja. Pod vodstvom Jureta Zdovca so v sezoni 2010/11 napolnili Stožice in se prebili na finalni turnir lige ABA. Še danes mu je žal, ker je šel Zdovc proč, pozneje pa pri Sašu Filipovskem ni bil več v prvem planu. Za nameček se je na enem od treningov še hudo poškodoval, Davis Bertans ga je s kolenom zadel v trebuh. Zaradi kile, ki jo je že imel, mu je počilo tanko črevo. »Mislil sem, da bom moral končati kariero. A so me zdravniki potolažili,« se spominja preizkušnje iz sezone 2011/12. Postavil se je na noge, toda vidno shujšal. Srce je hotelo, telo ni ubogalo, in postal je tehnološki višek. Pol leta ni bilo pravega dela. Vmes se je začel ukvarjati z zastopništvom igralcev, v Kopru je vložil nekaj denarja v posel s prijatelji, odprli so picerijo.

Zdovc in Udrih?

Na svoji poti je vedno ponosno igral za slovensko reprezentanco. Vesel je vrnitve Jureta Zdovca na selektorski stolček, ker ga ceni in spoštuje. »Jure se je dokazal na tujem, zna tudi z zvezdniki,« pravi Goran, ki ne izključuje možnosti, da Zdovc v reprezentanco vrne Bena Udriha. »Če Beno želi, naj igra. Dobrih igralcev nimamo na pretek.« Jagodnik pa ne odobrava vedenja mladih potencialnih košarkarjev: »Sem slišal, da želijo najprej govoriti z Zdovcem, potem pa bodo povedali, ali bodo še igrali za Slovenijo.« Jagodnik se spomni na Matjaža Tovornika in njegovih 37 let. »Boris Zrinski ga je poklical v reprezentanco. Digl ni postavljal pogojev, ampak je pri 37 letih Grkom nasul 32 točk!«

Goran je ponosni očka hčerke Lane in sina Jaka. Deklica je nadarjena tenisačica. Kdaj bo šel v penzijo in se povsem posvetil družini, še ne ve: »Dokler bom lahko, bom pač igral. Morda leto, dve.«

Po koncu kariere bo nadaljeval kot zastopnik igralcev, skupni posel je začel s prijateljem Ivico Jurkovićem. Vesel je, ker se je v Krki našel prostor za Matjaža Smodiša. Upa in želi si, da Olimpija pokaže posluh za Raša Nesterovića.