Hitrejši tudi na slabšem motorju

Tomaž Jernejšek je eden redkih športnikov pri nas, ki se poleg motokrosističnih dirk udeležujejo tudi preizkušenj s štirikolesniki ter se na njih uvrščajo med najboljše v Evropi. Pri nas dokaj neznanega mladeniča veliko bolj poznajo in cenijo v Italiji, v osmih letih pa ima že toliko pokalov in medalj, da jih sploh ne šteje več.

Osem uspešnih 
tekmovalnih let

Laščan je začel dirkati s štirikolesniki pri 17 letih. »Prej za to ni bilo ne denarja ne možnosti. Ko sem prvič nekaj zaslužil, sem si kupil štirikolesnik in začel dirkati,« pravi mladenič, ki ima za seboj osem let tekmovanj. »Kar štiri leta sem vozil za Hrvaško, kjer sem začel dirkati, potem so se začele dirke tudi pri nas, prav tako sem se udeleževal tekem po Evropi,« pove in doda, da je proga za tekmovanja s štirikolesnikom ista kot za motokros.

»Prednosti štirikolesnika so, da si stabilnejši kot na motorju. Na drugi strani pa je zato potrebna večja fizična pripravljenost, da se obdržiš na progi, pri motokrosu je veliko več nagibanja. Tehnika zavojev in vožnje je povsem drugačna,« razloži razliko med tako imenovanimi quad riderji in motokrosisti. Zadnji dve leti tekmuje še v motokrosu, saj je tekem s štirikolesniki pri nas malo, trenira pa lahko na stezah za motokros v Orehovi vasi, Slovenskih Konjicah, Šentvidu pri Stični, Semiču, na Brniku in v Mačkovcih.

»Lani sem začel tekmovati v amaterski kategoriji in sem bil v skupnem seštevku prvi, letos pa sem prestopil v kategorijo cross country, kjer sem trenutno v razredu silver prav tako na prvem mestu v skupnem seštevku.« Njegova največja ljubezen ostaja kljub vsemu štirikolesnik. V Sloveniji je le od 15 do 20 tekmovalcev, Italijani pa imajo na prvenstvih v vseh razredih okoli 200 voznikov. Profesionalno se s tem športom ne da ukvarjati, celo motokros poklicno vozijo le trije ali štirje fantje. Jernejšek, ki se uvršča med najboljše voznike štirikolesnikov v Evropi, se je pred štirimi leti s slovensko reprezentanco udeležil tudi dirke za pokal narodov v Nemčiji, kjer je stal ob boku Tadeju Koščaku in Mihi Špinderju.

Padci so sestavni del

V začetku leta se je udeležil preizkušnje v Italiji. »Ker svojega nisem imel, sem tekmoval z motorjem moje življenjske sopotnice Aleksandre Križan, ki pa je bil precej slabši od tistih, ki so jih imeli drugi tekmovalci. To je bila moja prva dirka na mivki, a sem na koncu med 30 tekmovalci zasedel peto mesto. Nad rezultatom so bili presenečeni tudi Italijani, in takoj so me povabili k sodelovanju,« pravi Jernejšek, ki dela v laškem Fragmatu in skoraj ves dopust porabi za udeležbo na dirkah.

»Ameriške raziskave kažejo, da je to eden fizično najtežjih športov. Vsaj dvakrat na teden moraš biti na motorju, tudi ob vikendih, ob tem pa fitnes, tek, kolesarjenje, če želiš vrhunski rezultat.« Padci so sestavni del. Prvič je padel že na prvi tekmi na Hrvaškem. Obležal je nezavesten, a jo je odnesel brez zloma. Pred petimi leti si je na treningu v Orehovi vasi zlomil vretence in se po pol leta rehabilitacije vrnil na progo.

Že sedem let tekmuje na največji dirki štirikolesnikov v avstrijskem Erzbergu. »Traja dva dni, na koncu se upošteva najboljši čas. Ko sem šel prvič na to preizkušnjo, sem takoj po njej odhitel na naslednjo tekmo na Hrvaško. Po telefonu so mi sporočili, da sem bil tretji in osvojil pokal. No, tistega prvega, ki bi mi res veliko pomenil, nikoli nisem dobil, čeprav sem organizatorje večkrat prosil, a se tja vsako leto vračam. Dvakrat sem zmagal, vedno pa sem med prvimi tremi, tudi če vozim precej slabši motor od konkurentov. Večina hodi na tekmo z avtodomom in svojimi mehaniki, jaz pa le z enim motorjem,« pravi Jernejšek. Med štirikolesniki so namreč ogromne razlike, saj so mnogi predelani in imajo dodatno opremo, ki je vredna več kot njegov motor, draga pa je tudi startnina. »V Franciji, v Pont de Vauxu, denimo, kjer smo bili letos z italijansko ekipo, znaša kar 1500 evrov, prišteti pa je treba še stroške za prevoz, bivanje, opremo,« sklene.