Helios bi zadržal Hrvata in končal sanacijo kluba

Končana je še ena košarkarska sezona, že 25. po vrsti, največ veselja pa je v Domžalah, kjer se svojega drugega naslova veseli Helios Suns. To je verjetna ena večjih košarkarskih senzacij v zadnjih letih, zagotovo pa v finalih košarkarskih prvenstev. Heliosa po vseh težavah v minulih desetih mesecih (zamenjava trenerja in igralcev, številne poškodbe, igranje v kar štirih tekmovanjih, pomanjkanje denarja) nihče ni videl kot pretendenta za sam vrh. A so Domžalčani pokazali, da se tekme začenjajo z 0:0, o prvaku pa ne odločajo evri na računu, ampak igralci na parketu. In trenerji. Tu so Domžalčani s prihodom mirnega Hrvata Jakše Vulića zadeli žebljico na glavico. »Jaz v tej zgodbi nisem pomemben. Vesel sem zaradi teh igralcev, ki so se trudili v teh mesecih. Zaslužili so si to,« si je Jakša želel ostati skromen tudi v trenutkih zmagoslavja. »Naš klub je dobil izjemno priložnost, ki jo je bilo treba preprosto izkoristiti. Predvsem zato, ker nikoli ne veš, kdaj boš naslednjič spet v takšnem položaju, da bi lahko osvojil kaj takega,« se je Vulić zavedal, da zgodovina slavi in pomni le zmagovalce. Zato je hotel v nedeljo zmagati, ne pa vnovič izzivati sreče na gostovanju v Laškem. Nadigral je svojega kolega Aleša Pipana, ki je vnovič ostal brez naslova. Številni so opozarjali, da je pri Laščanih zatajila psihološka priprava na tekmo, videlo se je, da imajo premalo energije za naslov. Njihov nalet je ustavila tudi poškodba Jamarja Abramsa. Trenerski kolegi so bili začudeni še nad tem, da Pipan ni več koristil Mateja Krušiča, ki je ob mizerni minutaži in dobri plači verjetno igralec z največjim prihodkom na minuto igre. »Krušič bi moral začenjati tekmo, da bi utrudil centre Domžalčanov in jim nagnal strah v kosti,« so kritični Pipanovi stanovski kolegi. Pogrešajo vidnejšo vlogo Nejca Bariča. Pipanu pa očitajo tudi to, da je na zadnji tekmi Abramsa kar parkiral na klop, naj pa se spomnil šele v zadnji minuti. Prvo ime finala je bil zasluženo 26-letni Dalmatinec Marjan Čakarun. V finalu je dosegal po 19 točk in osem skokov. V zadnjih 13 tekmah končnice pa jih ni nikoli dosegel manj kot 10. »Večno bom hvaležen Geraldu Martensu, ki me je pripeljal v Domžale. On me je našel in prepričal. Zaradi njega sem državni prvak,« se je veselil Čakarun, ki je športno pot začel v Zadru. Pol leta se je v sezoni 2009/2010 učil pri Zmagu Sagadinu, ki je takrat vodil Dalmatince. »Veliko me je naučil. Žal mi je, ker je odšel,« Čakarun ne pozabi, da je tudi slovenski trener vplival na njegov razvoj.

Laščani z novim predsednikom

Medtem ko so se igralci polivali z vodo in šampanjcem, je predsednik domžalskega kluba Aleš Klavžar sprejemal številne čestitke. V tej sezoni mu ni bilo lahko. »Vesel sem, ker nam je uspelo. Mirne duše lahko rečem, da je to najuspešnejša sezona v zgodovini kluba. Ne le člani, tudi mlajše selekcije so prišle na vse zaključne turnirje,« je še opozoril Klavžar, ki si želi v prvi vrsti na trenerski klopi zadržati trenerja Vulića. Predvsem pa vnovič v Domžale vrniti regionalno ligo, ki si jo je Helios priigral (vsaj na papirju). Klavžar se zaveda, da bo potreboval dodatne evre, ki jih pa ni nikoli preveč. »Ko sem leta 2012 postal predsednik, je imel klub milijon evrov dolga, danes ga imamo še 250 tisočakov,« Klavžar izpostavi, da je klubu uspelo s pomočjo podjetja Helios in košarkarskega navdušenca Geralda Martensa sanirati zahtevno finančno stanje. »Ne glede na vse, to je za nas uspešna sezona,« pa je po koncu prvenstva dejal prvi mož Zlatoroga Laško Miro Firm, ki bo do avgusta, septembra še predsedoval Laščanom, potem se bo umaknil. Čez dober mesec zapušča delovno mesto v Pivovarni Laško. »Ostal bom v košarki, še naprej bom po najboljših močeh pomagal klubu,« je dejal Firm, ki verjame, da bodo prišle tudi minute in tekme Laščanov. Letos so se dvakrat spotaknili na domžalski oviri – v polfinalu pokala Spar jih je izločila Lastovka, v domači ligi pa Sunsi. Zamujena je še ena priložnost.