Grozni, ko govorijo slovensko

Obstaja klišejsko prepričanje, da Slovencem prija podalpsko podnebje. A ni ga čez francoski jug, to potrjujejo tudi Vid Kavtičnik, Dragan Gajić, Jure Dolenec, Matej Gaber in Borut Mačkovšek, ki denar služijo z vihtenjem rokometne žoge v Montpellierju. V tem čudovitem mestu pa v drugem krogu lige prvakov jutri gostuje Celje Pivovarna Laško. Savinjčani so za uvod podlegli Vardarju, Francozi pa so jo z enajstimi zadetki minusa grdo skupili z nemškimi levi Rhein-Neckarja. »Ta izid ni stvarna slika vrednosti Montpellierja, blestečo predstavo je pokazal domači vratar, Danec Niklas Landin Jacobsen, ki je podobno kot pri nas Arpad Šterbik jemal voljo do igre. Večina daje Montpellier v isti rang kot nas, a glede na proračune je to kar malce utopično. Ima pa ta ekipa podoben slog igre kot mi, izjemno hitro iz obrambe prehajajo v napad. Če nam uspe podobna igra kot v prvem krogu, z izjemo realizacije, ki mora biti vsaj za polovico boljša, potem imamo možnosti za dober rezultat,« meni celjski trener Branko Tamše.

Jure Dolenec je pred dvobojem pogovor za klubsko spletno stran opravil v jeziku galskih petelinov. »Zaradi našega ponosa nimamo pravice izgubiti proti Celju. Ne smemo spet prejeti toliko zadetkov, v napadu smo začeli delovati bolj uigrano, moramo pa biti tudi bolj zbrani pri strelih. Celje je ekipa za spektakel, zelo hitro prehajajo v nasprotne napade. A moramo jim pokazati, kdo smo. Nimajo zelo znanih igralcev ali tistih, ki se vidno odlikujejo. Njihova moč je, ker znajo dobro igrati skupaj. Ali ni to tudi najbolj pomembno?« je francosko šprahal Ločan.

V slačilnici Montpellierja poleg slovenščine govorijo tudi portugalsko, špansko, arabsko in madžarsko. Trenerja Patricea Canayerja pa množična uporaba slovenščine že spravlja v neprijetnost. »Grozni so, ko so med seboj, brez prestanka govorijo slovensko. Poskušajo razbiti ekipo. Ko vadijo, jih razporedim po drugačnih skupinah, v moštvu nočem klanov. A Slovenci imajo talent, tehnično znajo veliko stvari, so tudi disciplinirani. So delavci,« razlaga francoski rokometni Napoleon. »Če bi Francozi govorili angleško, bi še šlo, tako pa...« se je pošalil Vid Kavtičnik. Slovenski novoprišleki pa imajo dvakrat na teden po dve uri tudi tečaj najbolj poetičnega svetovnega jezika. »Tako dolgo bodo hodili na tečaj, dokler jih bom na treningu slišal govoriti slovensko,« se šali Canayer. »Malo Francozov tudi resnično ve, kje Slovenija sploh leži, razen tistih, ki so se pri nas že izgubili,« še meni Kavtičnik. »Vsi rokometaši iz Slovenije želijo priti v Montpellier. A pozor, če se v Sloveniji igra predvsem z glavo, pa je tukaj zelo pomembna telesna pripravljenost,« sklene Gajić. Ta, Dolenec in Gaber v Montpellierju tudi živijo v isti zgradbi.