»Lepo je biti doma. Rad se vračam v Kranj,« nam v senci ene od kranjskih restavracij prizna košarkarski velikan in legenda italijanske košarke Gregor Fučka. Kranjčan si je v Italiji in Španiji ustvaril bleščečo kariero, danes je je konec, someščan in dober prijatelj Marka Milića pa se resno spogleduje s trenerskim delom. Delati je začel le nekaj deset kilometrov po Zgornjesavski dolini navkreber v zavetju Julijskih Alp. V dvorani Vitranc je dva tedna bedel nad štirimi nadobudnimi košarkarji, ki so prišli, da jim Gregor razkrije skrivnosti košarke.
Prišel je tudi Adria Gasol
»Dobro smo trenirali, igralci so precej napredovali,« pove Fučka, ki opaža, da so danes košarkarji omejeni v svojem znanju. Manjka jim predvsem specialističnega znanja, ki bi dobre ločevalo od povprečnih. Košarkarjem v opravičilo izpostavi število tekem, ki jih odigrajo na sezono, a jih po drugi strani opozori, da je poletje čas, ko se napreduje. »Bil sem navdušen nad tem, kako sem jaz treniral poleti. To želim prenesti na mlajše rodove.« Priznanje za Fučko in njegov kamp je tudi prihod 19-letnega Adrie Gasola, najmlajšega iz dinastije Gasol. »Z Marcom Gasolom sva dobra prijatelja, skupaj sva igrala v Barceloni in Gironi. Njegovemu očetu sem predstavil filozofijo kampa, Adria je prišel in dobro vadil. V enem tednu je precej napredoval, ima izjemen potencial.«
Pri delu na kampu je imel glavno besedo hrvaški strokovnjak Josip Pino Grdović, ki s Fučko sodeluje več kot 20 let. Prve treninge sta opravila v Trstu, kamor je tedaj Grdović pripeljal mladega Dejana Bodirogo. »Pinu sem hvaležen, da sem dosegel to, kar sem,« Fučka ne skriva hvaležnosti do Hrvata, ki je prišel leta 2005 tudi v Olimpijo. In pogorel. »Vesel sem bil, da je Slovenija dobila takega strokovnjaka. A za njegovo delo ni bilo razumevanja. Hudo mi je bilo, ker je moral tako hitro proč. Slovenska košarka je veliko izgubila …« Ob tem Fučka opozori, da gre Grdoviću levji delež zaslug za razvoj Tonija Kukoča, Dina Rađe, Velimirja Perasovića, Dejana Bodiroge in Nikole Vujčića. »Tudi v Sloveniji bi naredil vsaj eno zvezdo iz mladih igralcev, ki jih pri nas ni nikoli manjkalo,« pravi Fučka. Nato opozori na še eno težavo. »Klubi so danes neučakani in brez pravega programa. Tako ni mogoče delati dobro.«
Za Slovenijo bo navijal
Po končani karieri se je 41-letni Fučka navdušil nad trenerstvom in končal višjo trenersko šolo. V Bologni še ni napočil čas zanj, doma jih ne zanima. Tudi zaradi igranja za azzure in bivanja na zahodu so nanj (neupravičeno) kar pozabili. Pa ga izzovemo – bi vsaj razmislil o projektu v Sloveniji, če bi ga poklicali? »Seveda bi, o vsakem projektu je vredno razmisliti,« nam odvrne.
Leta 1990 se je preselil v Italijo, Stefanel iz Trsta ga je prepričal z lirami in s programom. Za prvo so poskrbeli lastniki kluba, za drugo pa izvrstni trener Bogdan Tanjević. Italijani so vedeli, da ima Fučka zamejske korenine, oče je bil rojen v Trstu, pol družine s stricem in teto na čelu je bivalo v Trstu. Takoj je dobil državljanstvo, v Sloveniji pa so mu ljudje na tekmah žvižgali. »S tem si nisem belil glave, športnik mora biti na to vedno pripravljen,« sklene Gregor, ki bo na Eurobasketu stiskal pesti za Slovenijo, nekaj tekem si bo tudi ogledal. Slovencem privošči, da sežejo po kolajni.
Najboljši v Evropi |
Hoteli so ga v NBA |
