Slovenski športni kolektivi so pri nakupih in prodajah igralcev različno uspešni. Zelo podjetni so denimo v Nogometnem klubu Maribor – praviloma poceni kupujejo in mnogo dražje prodajajo. Športni direktor kluba Zlatko Zahovič in njegov svetovalec, nekdanji reprezentančni kolega in prijatelj, Gorenjec Miran Pavlin, zelo spretno trgujeta z igralci. Kljub slabšim rezultatom doma, predvsem pa na mednarodni sceni, je Zahoviču uspelo obdržati Maribor finančno nad vodo. Če bodo letos državni prvaki – o tem ni dvoma – in bodo uspešni tudi v evropskih tekmah poleti in jeseni, bo evrov spet dovolj. Pa še prodal bo Zaho koga in pod Pohorjem bo spet veselo.
V Mariboru so profesionalci in si ne pustijo soliti pameti. Ko sta to poskusila hrvaška trenerja Ante Čačić in Krunoslav Jurčić, sta takoj dobila nogo, prav tako nekateri igralci (četudi najboljši, kot na primer Agim Ibraimi), če so vnašali nemir. Toda vloga predsednika in direktorja Maribora, Draga Cotarja oziroma Bojana Bana, oba imata ti funkciji že dolgo, je popolnoma drugačna kot vloga predsednika Olimpije Milana Mandarića. V Mariboru se to, kar se dogaja s trenerji in klubskimi menedžerji, ki jih v Ljubljani Mandarić menjava kot spodnje gate, ne more zgoditi, čeprav Zahovič seveda ni angelček.
Prodor na vzhod
Toda še bolje gre z uspešno prodajo igralcev rokometnemu klubu Celje Pivovarna Laško. Kajpak je v rokometu manj denarja, pa vendar. Že desetletje Celjani svoje ase prodajajo po vsej Evropi; nekoč predvsem v španske, nemške in francoske klube, zadnja leta pa se jim je trg odprl tudi na vzhodu, na Madžarskem, Poljskem, v Belorusiji, Makedoniji in na Hrvaškem. Madžarskemu Veszpremu so prodali Gašperja Marguča, Ivana Sliškovića, Mateja Lekaija, Blaža Blagotinška, v vzhodnonemški Magdeburg je odšel Nemanja Zelenović, v poljsko Wislo Šime Ivić, na Dansko v Silkeborg Sebastian Skube, David Miklavčič in Matevž Skok pa v Zagreb. So pa Celjani manj uspešni pri pridobivanju sponzorjev.
Z obema nogama je v evropskem klubskem velikanu, poljskem klubu Kielce, že nov celjski rokometni biser, Sevničan Blaž Janc. Za prodajo sta pripravljena tudi Vid Poteko in Miha Zarabec, prvi naj bi odšel v beloruski Brest k Meškovu, Trebanjec pa bo jeseni zaigral za sloviti Kiel. Celjani hočejo za Zarabca 80.000 evrov, kar je za bogat nemški klub, ki ima za igralce članske ekipe na razpolago skoraj deset milijonov evrov letno, drobiž.
Kriza in spor
Se je pa naš najboljši rokometni klub hudo opekel v nesrečni sezoni 2010/11, ko se je vse zalomilo. Z razmahom gospodarske krize in težav v pivovarni Laško je začelo zmanjkovati denarja, ob tem pa zvezdniška ekipa, za katero so porabili veliko denarja, ni dosegala pričakovanih rezultatov. Ko je bilo sredi sezone bolj ali manj jasno, da lovorik ne bo, je upravni odbor sklenil igralcem zamrzniti polovico plače, ki bi jo dobili le, če bi osvojili naslov prvaka. Toda igralci najvišjega razreda – Uroš Zorman, Aleš Pajovič in Renato Vugrinec – so imeli v pogodbah zapisano, da se jim plače ne sme zmanjševati. Zadnja dva sta nato vseeno podpisala aneks, Zorman pač ne. Začele so padati obtožbe, vodstvo mu je očitalo nešportno vedenje in nešportno življenje, kar ni bilo res, po medijih se je pralo umazano perilo. Klub je enostransko prekinil pogodbo z Ljubljančanom iz Štepanjskega naselja, Zorman pa je odšel v Kielce in Celje tožil za razliko med zneskom, ki bi ga po pogodbi moral dobiti v Celju, in tistim, ki ga je prejel na Poljskem od februarja do junija 2011, skupaj za okroglih 100.000 evrov. Uprava celjskega kluba tega ni hotela storiti, prav tako se z Zormanom ni bila pripravljena zunajsodno poravnati, kar je predlagal. Po pravnomočni odločitvi višjega sodišča je zato na začetku leta 2015 dolg narasel že na 130.000 evrov, in če bi rokometaš ostal neomajen in vložil izvršbo, bi to zamajalo temelje 18-kratnega državnega in pokalnega prvaka. Toda potem sta se klub in Zorman vendarle zunajsodno poravnala in rokometašu so obročno dozdaj verjetno že izplačali 100.000 evrov. Celje je odšlo novim zmagam naproti, resda z minusom v blagajni.
Celjski transferji v srednjem veku Trgovanja celjskega rokometnega kluba se ne bi sramovali niti celjski grofje. Znani so bili po svoji pretkanosti in trgovski žilici, zlasti uspešno so srednjeveškim dvorom oddajali svoja plemenita dekleta, Celjanke. Sem ter tja so oženili tudi kakšnega plemenitega Celjana, kot recimo Friderika z bogato Elizabeto Frankopansko s Hrvaškega. Najuspešnejši transfer – če se izrazim po športno – je uspel najbolj znamenitemu Celjanu, Hermanu II., ki je svojo hčer Barbaro pri trinajstih letih poročil s Sigismundom Luksemburškim, ogrskim kraljem in pozneje cesarjem. Po poroki je moč Hermana II. še narasla, med drugim je postal dedni hrvaški ban, gospodar Čakovca z Medžimurjem, Zagorja, pod njegovo upravo je bila zagrebška škofija. Z Barbarino poroko je Celjan postal svak ogrskega kralja, ki je leta 1410 postal nemški, 1420. še češki kralj, 1433. pa rimsko-nemški cesar. Leta 1418 so Celjani od izumrlih grofov Ortenburgov dedovali velike posesti, dve leti po tem, ko je postal cesar, je Sigismund Celjane še poknežil, kar je med drugim krepko popravilo stanje v njihovi blagajni. Velika Celjanka danes počiva v kraljevi grobnici v cerkvi sv. Vida v Pragi, kjer so jo pokopali leta 1451. Nesporno je najbolj vplivna ženska, kar se jih je rodilo v naših krajih, tudi če k njim prištejemo Melanio iz Sevnice. |
Celjani so letos vendarle trgovali tudi v nasprotni smeri, v klub jim je namreč uspelo pripeljati obetavnega Daniela Dušebajeva, mlajšega brata enega najboljših evropskih rokometašev Alexa, in sina legendarnega Talanta Dušebajeva, slovitega rusko-španskega rokometaša, zdaj trenerja Kielc. Devetnajstletni Daniel se iz Valladolida v Španiji seli v dvorano Zlatorog, kjer bo kot posojeni igralec Kielc predvidoma ostal dve sezoni. Gre torej za špansko-poljsko-slovensko poslovno navezo, saj naj bi se Daniel po dveh letih zorenja v Celju preselil na Poljsko k očetu, kjer je s tamkajšnjimi prvaki podpisal petletno pogodbo. A to še ni vse v trgovanju med Kielcami in Celjem: kot del nadomestila za Janca prihaja v knežje mesto tudi Črnogorec Branko Vujović.
Temelj uspešne trgovine z igralci je kajpak njihova vzgoja, za to pa je najbolj zaslužen Branko Tamše, mladi celjski trener, ki zna iz nadarjenih najstnikov v nekaj letih narediti rokometaše najvišjega svetovnega formata. Njegova zadnja izdelka sta Blaž Janc in Miha Zarabec. Torej je Tamše, ki je pred dnevi s Celjem podpisal pogodbo do leta 2020, pravzaprav največja pridobitev Celjanov.
