Esimit v bonaci dobil jadralsko bonanzo

Pozimi je športni praznik Planica, za jadralce jeseni pa ni lepšega kot Barkovljanka. Regata z najmnožičnejšim skupinskim startom, vsi pa začnejo z razpotegnjene črte v Tržaškem zalivu pred Barkovljami, je letos spet privabila barčice in morske zveri na plutje; 1877 jih je bilo, Barcolana pa je bila že 46. po vrsti. A letos bog vetra Eol ni pihal, regata je sredi poteka prišla do ničelne točke, v razburljivi končnici pa si je Esimit Evropa 2 goriškega poslovneža Igorja Simčiča prijadrala še peto zaporedno zmago. Nekdanja novozelandska Alfa Romeo II je bila s 30,48 metra najdaljša v regatnem skupku, na krovu pa so se trli številni jadralski mojstri, med njimi najboljši slovenski jadralec vseh časov Vasilij Žbogar. Zaradi lanske protestne akcije okoljevarstvene organizacije Zeleni mir, največji pokrovitelj jadrnice je ruski energetski velikan Gazprom, pa je tržaška policija letos uvedla preventivo. Trije policisti na vodnih skuterjih, na koncu jih je bilo še več, so ves čas regate spremljali velikanko, eden od njih se je zapletel v pogovor tudi s krmarjem našega čolna. »Je vse v redu?« je vprašal organ reda in miru. »Brez skrbi, mi smo tisti dobri,« je bil odgovor v italijanščini.

Oblačno-sončno tržaško nebo pa se je s plutjem proti slovenskim ozemeljskim vodam potemnilo v sivo prekrito nebo. Bonaca, ne kavbojska bonanza, je povsem ohromila jadralski spektakel, a zato sta v tesnem fotofinišu odločali jadralsko mojstrstvo in taktika. Zaradi bonace so prireditelji regato tudi morali skrajšati, cilj ni bil več pred pomolom v Trstu, temveč pri boji pri Debelem rtiču. Zadnje stotnije morske milje so bile jadralski triler, Illyteca z zamejskim Slovencem Jarom Furlanijem za krmilom, 13,35 metra dolga jadrnica razreda RC 44, je celo nakazovala presenečenje, a velikan Esimit se je na koncu prvi privalil mimo ciljno-bojeve črte. Tretja je bila slovenska Maxi Jena, ki je tokrat plula pod imenom Jena No Borders Team, pomagal ji je videmski denar konzorcija, ki hrani tudi žogobrcarje Udineseja. V njeni posadki sta bila med drugimi prekaljena jadralca Mitja Kosmina in Gašper Vinčec.

Težko voziti 24 ton

Odločilo se je na koncu, na palubi so bili jadralski mojstri, tu pa je bila še taktika, smo povprašali Igorja Simčiča. »Tako, pa še nekaj sreče je bilo potrebne. Dejansko smo naredili vse, kar nam je narava dala, kar nam je prinesla, smo izrabili. Seveda, jadrnico težko 24 ton, je po Tržaškem zalivu pač težko voziti brez vetra. Vsakokrat, ko je veter prišel na ničlo, je bilo to stvar tudi težko pognati. Ekipa pod vodstvom Jochena Schümanna je dejansko speljala res fantastično regato, in na koncu smo se borili za metre, praktično smo končali skoraj z match-raceom. Največ je bilo dva, dva vozla in pol vetra, krajše jadrnice so prišle na svoj račun. RC 44 je to dokazala, lahko bi zmagala, to sem tudi napovedal, vse ni matematično in vnaprej določeno. Tokrat smo se borili za vsak veter,« je pojasnil lastnik elitne slovenske jadrnice. Naslednje leto pa spet na zmago? »Naslednje leto nas na Barcolani ne bo, bolj se bomo posvetili regatam v Sredozemlju. Dosti bolj bomo prisotni v našem matičnem Jahtnem klubu Monaco in tudi z njim razvijali določene dogodke. Potem pa se bomo verjetno ponovno vrnili nazaj na Barcolano,« je sklenil Simčič.

»Na tričetrt regate se je ta zdela že izgubljena. Ampak na koncu nam je z nekaj dobrimi manevri uspelo nadomestiti tisto izgubljeno na sredini. Kajti razmere so bile zelo težke, držali smo se svojih tekmecev, a nismo pričakovali, da se bodo manjše jadrnice z leve strani tako prebile naprej. To nas je malce presenetilo, ampak v tistem trenutku, ko so začele hitro iti, nismo mogli narediti ničesar. Praktično smo bili na 0,00 hitrosti, morali smo potrpežljivo čakati naš trenutek. Ko je prišel, smo ga dobro izrabili,« je razložil Vasilij Žbogar. »Zadnja dva, trije manevri so bili odločilni, na srečo smo dobili en kanček vetra, druge jadrnice so se malce ustavile. To nam je dalo manevrskega prostora, na koncu smo dvignili še eno jadro, za katerega po takšnih vetrovih ne pričakujemo, da bo najboljše. A na koncu se je splačalo, ker je zapihalo ravno tista dva, trije vozli vetra. Najpomembneje pa je bilo to, da na barki nihče ni hotel biti drugi, in smo na koncu dali maksimalno vse, da smo naredili dobre manevre, kar je bilo v tistem trenutku najbolj pomembno,« je še dopolnil Izolan.