Dva metra visok bi bil rad še večji

CHARTRES – Chartres je mesto v osrednji Franciji, ki je najbolj poznano po katedrali, eni najlepših gotskih v Franciji. Tam so se konec tedna v 25-metrskem bazenu za žlahtne kovine potegovali tudi izbrani evropski plavalci in plavalke. Slovenija je iz francoske kovnice dobila dve srebrni in bronasto odličje. Že v petek so Anja Čarman, Nastja Govejšek, Damir Dugonjić in Peter Mankoč v mešani štafeti 4 x 50 metrov mešano iz srednjeveške skrinje potegnili srebro. Dugonjić je to dan pozneje še oplemenitil z bronom na dveh bazenskih dolžinah plavanja v prsnem slogu. Ravenčan (čas 26,24) je na tretje mesto priplaval po zaslugi izjemnega finiša, za zlatim Italijanom Fabiem Scozzolijem je zaostal za šest stotink sekunde. Srebrni lesk kovine je tokrat sijal na prsih Norvežana Alexandra Hetlanda, ki je bil hitrejši za štiri stotinke. »Na tako kratki razdalji ni bilo časa, da bi gledal okoli sebe. Na levi strani sem sicer videl Norvežana, a časa za razmišljanje je bilo premalo. Morda bi lahko kaj pridobil v podvodnem plavanju po startnem skoku, v samem plavanju pa menim, da sem bil najhitrejši,« je dejal 24-letni Ravenčan, ki se je že s tretjega EP zapored vrnil s posamičnim odličjem, skupaj jih ima že pet, še z zlatim odličjem iz Debrecena letos na 50 m prsno v velikem bazenu. Lep dodatek za širši družinski krog, saj je poročen z Američanko Camillo. Njena najboljša prijateljica, ameriška odbojkarica Morgan Beck, pa je poleti stopila v zakon z znamenitim alpskim smučarjem Bodejem Millerjem. Uspehov in odličij v tem krogu torej ne manjka. Camilla se je seveda zelo razveselila brona iz Chartresa, tako kot mož Dugonjić.

»Z medaljo sem seveda super zadovoljen, čeprav je bila bronasta. Še posebno zato, ker na 100 prsno nisem dosegel svojega cilja. Morda sem si po olimpijskih igrah vzel preveč odmora. Dva meseca je veliko. Moral bom še več vaditi tudi na daljših razdaljah. V teh dveh mesecih sem delal le sprint. Na 50 prsno sem plaval bolje, kot sem pričakoval. Škoda, da nisem še malo večji. Za teh nekaj stotink bi mi to zelo pomagalo,« je povedal Dugonjić, ki v višino meri 202 cm, in dodal: »Seveda pa je tudi malce jeze. Če nočeš zmagati, nima smisla tekmovati. Bil sem malce jezen, a lahko bi bil tudi četrti, saj je bil Francoz le štiri stotinke za menoj.« Korošec je obiskoval kalifornijsko univerzo v Berkeleyju, in ravno ZDA so mu, v skladu z ameriško športno miselnostjo, dale samozavest in miselnost za naskok na najvišje plavalne položaje. To bo poskušal potrditi tudi na decembrskem svetovnem prvenstvu v Istanbulu.

Mankočevo 24. odličje

Tudi manjša poškodba noge je Petra Mankoča ustavila, da bi obranil lansko zlato iz Szczecina na 100 m mešano in da ni osvojil že svojega enajstega zlatega odličja v tej disciplini. Tokrat so mu na prsi nadeli srebro, tako kot Dugonjić ima dve kolajni s tega EP. Štiriintridesetletni ilirijan zaradi poškodbe najprej sploh ni vedel, ali bo plaval za odličja. Za slovo od evropskih prvenstev se je torej splet požlahtnil, to je bila že njegova 24. medalja na EP v 25-metrskih bazenih, in svetovni rekorder v tej disciplini je ob tem povedal: »Presrečen sem, da mi je uspel ta rezultat. Pred prvenstvom sploh nisem mislil nastopiti in nisem pričakoval, da bom tako hiter. Z zadnjim nastopom na EP v karieri sem več kot zadovoljen.« Rus Vladimir Morozov je bil pač hitrejši. »Pred prvenstvom nisem vedel, kdo bo tukaj, a poznam ga. Je eden najboljših sprinterjev na svetu, kar je dokazoval že na študiju v ZDA. Kar plava, je res super, in že v jutranjem nastopu je dokazal, da ga ne bom mogel prehiteti. Vesel sem drugega mesta,« je še dodal.

Rekord popravil za pet sekund

Nejc Zupan je pripravil največje slovensko presenečenje na EP, na 200 prsno je v finalu osvojil sedmo mesto, prej pa je kot tretji v predtekmovanju z 2:07,04 za pet sekund in 32 stotink izboljšal slovenski rekord. Enaindvajsetletni Zupan se zdaj šola na Dartmouth Collegeu v ZDA, nekoč se je kot plavalec prostega sloga potegoval za reprezentanco. In kako je prišel do prsnega plavanja? »Na novoletnem smučanju sem si zlomil prst na roki. Prisiljen sem bil trenirati prsno z nogami, in potem sem v tem tudi ostal.«