Drsanje je ekstremen šport, a zanimanje zanj upada

Mojca Kopač-Tiernan je pisala zgodovino slovenskega umetnostnega drsanja, zelo veliko pove že dejstvo, da je nastopila na olimpijskih igrah leta 1992 v Albertvillu, 1998. v Naganu in leta 2002 v Salt Lake Cityju. A vsaka športna zgodba se nekje začne, Mojčina se je v Ljubljani. »Drsati sem začela po naključju, ko me je babica peljala na rekreacijo, da bi se znebila odvečne energije. Tam je bila skupina mladih trenerjev, ki so se odločili ustanoviti nov drsalno-kotalkarski klub, in povabili so me na tečaj drsanja. Kmalu so sledili intenzivnejši treningi, tekmovanja, drsalne revije in od tu ni bilo več poti nazaj,« je pripoved uvedla Mojca Kopač. Poleg drsanja pod petimi olimpijskimi krogi ima naša šampionka, devetkratna državna prvakinja, kot najbolj izstopajoča uspeha 13. mesto na evropskem prvenstvu v Lozani in 18. na svetovnem prvenstvu v Edmontonu. A ZOI so vedno nekaj posebnega.

»Uvrstitev na olimpijske igre je bila izjemno vznemirljiva, saj so to konec koncev sanje vsakega športnika. Predvsem zadnje OI v Salt Lake Cityju imajo zame poseben pomen. Po trdovratni poškodbi kolena, s katero sem se borila od nesrečnega padca na evropskem prvenstvu leta 1999 v Pragi, in neuspešnem nastopu na svetovnem prvenstvu v Nici leto pozneje sem nameravala zaključiti tekmovalno pot in se bolj resno posvetiti študiju. Ob njem sem prevzela vlogo trenerke in prvič spoznala, kakšen je občutek na drugi strani ograde. Bilo je zanimivo, ampak kmalu sem začutila, da nisem še popolnoma pripravljena na upokojitev. Po več kot enoletni odsotnosti iz tekmovalnih aren sem ponovno začela trenirati in uspelo se mi je kvalificirati za olimpijske igre v Salt Lake Cityju. Občutek je bil fenomenalen, predvsem zato, ker je veliko ljudi dvomilo o pravilnosti moje odločitve, da se vrnem,« je nadaljevala Kopač-Tiernanova, ki je v Albertvillu pristala na 26. mestu, v Naganu osvojila 23., v Salt Lake Cityju pa 22. stopničko. »Kar se spominov na olimpijske igre tiče; v meni se je mešalo ogromno različnih občutkov. Od vznemirjenja in ponosa, da na največji športni prireditvi na svetu zastopam svojo državo, do strahu in dvomov, ali bom to nalogo opravila po svojih najboljših močeh. Zanimivo je bilo tudi spoznati športnike iz različnih panog, ki jih sicer ne bi imela priložnosti spoznati.«

Od ZOI smo povezali drsalni korak do celinskega in globalnega tekmovanja. »Moja želja oziroma cilj na evropskem in svetovnem prvenstvu je vedno bila uvrstitev med deseterico. Na žalost mi to ni uspelo, čeprav sem bila večkrat prav blizu. Mislim, da sem glede na tedanje razmere dosegla zelo solidne rezultate, prepričana pa sem, da sem imela še nekaj rezerve in bi lahko pri treningu izboljšala nekatere stvari. Moja največja slabost je bila pomanjkanje samozavesti. Velikokrat sem se zalotila, da dvomim, ali sem dovolj dobra, da bi se lahko enakovredno kosala s tekmicami. To pa ni ravno najboljši pristop, če želiš priti na sam vrh, kajne?« je omenila. Njena trenerka je bila Marina Pirkmajer. »O njej lahko rečem le najboljše. Je ena najbolj pozitivnih, potrpežljivih in vztrajnih ljudi, kar jih poznam. Predvsem pa je umetnostnemu drsanju predana z dušo in srcem. Če se prav spomnim, sem bila v najstniških letih precej težavna in sem velikokrat hotela odnehati, pa me je Marini vedno nekako uspelo prepričati, naj vztrajam. Če je ne bi poslušala, bi bilo moje življenje danes verjetno precej drugačno. Zelo verjetno ne bi nikoli pristala v ZDA. Marina je imela ob treniranju še redno službo, a je kljub temu vsak prosti trenutek preživela z nami na drsališču oziroma kotalkališču. Tudi številne ure pri poslušanju glasbe za naslednji program, iskanju ustreznih kondicijskih trenerjev, pa baletnih oziroma plesnih strokovnjakov za dopolnilo k treningu...,« se spominja Mojca Kopač, ki danes živi v Philadelphii.

Zastarela embalaža

Čas teče, spremenilo se je tudi umetnostno drsanje. »To se je precej drastično spremenilo v obdobju po ZOI 2002. Naš šport so vedno zaznamovali raznorazni škandali, povezani s sojenjem oziroma ocenjevanjem tekmovalcev. Sojenje je bilo vedno zelo subjektivno, kar je znova in znova povzročalo konflikte. Da bi se temu izognili, so strokovnjaki na Mednarodni drsalni zvezi leta 2004 predstavili nov točkovni sistem. Po tem novem sistemu ima vsak skok ali pirueta določeno vrednost, vsak korak šteje v skupni seštevek. Od uvedbe tega točkovnega sistema so se po mojem mnenju največje spremembe dogodile na področju piruet, ki so danes mnogo bolj telesno zahtevne, kot so bile v času moje kariere. Seveda so bile tudi takrat drsalke in drsalci, ki so izvajali težke piruete, a so bili bolj izjeme kot pravilo. Danes je to normativ,« je omenila danes trenerka umetnostnega drsanja. »Vedno več moških, pa tudi že deklet, izvaja četvorne skoke, ki so telesno zelo zahtevni. Programi so nabiti z neštetimi povezovalnimi koraki, ki prispevajo k skupnemu seštevku, so pa zelo utrujajoči. Predvsem omejujejo svobodo izražanja. Morda ste do zdaj že opazili, da imam precej mešane občutke glede novega točkovnega sistema. Morda je res malce bolj objektiven, po drugi strani pa je spremenil drsanje v cookie cutter šport. In zato morda zanimanje za ta šport po mnenju nekaterih upada. Če pogledate same drsalne prvine, trojni, četvorni skoki, izjemno komplicirane in hitre piruete..., bi si upala trditi, da je drsanje pravzaprav ekstremen šport. Embalaža pa je bolj zastarela. Še vedno prevladujeta klasična glasba, baletna koreografija. V tem smislu se mi zdi, da bi sodobnejši pristop privabil več novih ljubiteljev. Res je sicer, da so v zadnjih letih spremenili pravila in je vokalna glasba zdaj dovoljena, večina drsalcev oziroma njihovih trenerjev pa se še vedno oklepa tradicionalnega, preverjenega kalupa,« je še navrgla svoje mnenje.

Omeniti je treba tudi umetnostnodrsalne smernice. »V tujini je ves športni sistem precej bolje organiziran. Večina vrhunskih drsalcev hodi v športne šole ali kar je dandanes še bolj priljubljeno cyber school, kjer je vse prilagojeno urniku treningov, kar je zelo pomembno. Močno dvomim, da boste v samem svetovnem drsalnem vrhu našli koga, ki drsa manj kot štiri ure na dan in poleg tega ne preživi številnih ur v baletnem studiu in fitnesu. Kot rečeno, vsak aspekt drsanja je z leti postal bolj kompleksen, kar zahteva več časa, preživetega na ledu.« Kako je umetnostno drsanje v ZDA denarno podprto od zveze pa do drugih institucij? »Pri nas so vsi drsalci od začetka finančno odvisni od pomoči staršev. Ko pa se na državnem prvenstvu uvrstijo v vrh v mladinski in članski kategoriji, so deležni finančne pomoči drsalne zveze. Drsanje je tu precej dražje kot v Evropi, ker treningi večinoma potekajo privatno, in ne v skupini, kjer se stroški porazdelijo,« je Kopač-Tiernanova razgrnila domači položaj.

Čokolino iz Slovenije

Zanimalo nas je tudi, ali Mojca Kopač v ZDA spremlja nastope, ko jih ujame po televiziji ali na spletu, slovenskih športnikov. Denimo tudi košarkarjev v ligi NBA in hokejista Anžeta Kopitarja v NHL, pa Petra Prevca... »Seveda, kolikor le lahko, spremljam nastope slovenskih športnikov. Med olimpijskimi igrami, zimskimi ali letnimi, sem prilepljena pred televizijo in navijam za naše, spremljam tudi svetovni pokal v smučanju, ki ga tu občasno predvajajo in pa seveda NHL. V naši družini moramo seveda navijati za Philadelphio Flyers (smeh), a Los Angeles Kings so na seznamu takoj naslednji. Sicer pa me tudi starši obveščajo o uspehih naših orlov! Vedno znova me preseneča, koliko vrhunskih športnikov imamo med tako majhno populacijo,« se je spletla domovinska nit. Kako pa je v sami Philadelphii s Slovenci oziroma Američani slovenskega rodu? »Malce sem brskala po spletu, da bi v bližnji okolici našla kaj Slovencev, a do zdaj sem najbližje slovensko društvo našla v Pittsburghu, ki je oddaljen kakšnih pet ur vožnje. Obvezno se bom morala enkrat v bližnji prihodnosti odpraviti tja ali se vsaj na spletu povezati z našimi ljudmi na tem koncu sveta. Sicer pa sem bila nazadnje v domovini marca in kot po navadi se ob vsakem obisku najbolj veselim ponovnega srečanja z družino in prijatelji. Pa seveda hrane! Joj, kako pogrešam našo hrano!!! Moji deklici sta obsedeni s čokolinom in babica mora vsake toliko časa čez lužo poslati nekaj velikih vreč!«

Za tokratno športno zgodbo je prav, da se konča pri družini. »Svojega moža Louisa Tiernana sem spoznala leta 2003, ko sem pri koreografinji Uschi Keszler trenirala na drsališču, kjer zdaj učim. Je šef restavracije in občasno, kadar mu dopušča delovni čas, hokejski trener. Junija bova praznovala deseto obletnico poroke. Imava dve hčerki; sedemletna Kaya je v prvem razredu in zelo rada drsa in pleše. Petletna Lena je v vrtcu in tudi drsa, a ni ravno obsedena z njim. Njo preveč skrbi, da se bo utrudila, če se bo preveč gibala. Glede na to, da oba z možem delava na drsališču, je torej popolnoma logično, da sta obe hčerki obsojeni na ta šport. Se bosta pa v osnovni šoli srečali tudi z drugimi športi in se odločili za tistega, ki jima bo najbolj ustrezal. Kar zadeva mene, je edino pomembno, da se hčerki gibata in da najdeta nekaj, kar jima bo produktivno zapolnilo prosti čas,« je pripoved sklenila Mojca Kopač-Tiernan.