Dragić si zdravi gleženj

MALAGA – Nesreča nikoli ne počiva, kar je minuli teden na svojem gležnju boleče izkusil tudi 23-letni košarkar Zoran Dragić. Temperamentni Ljubljančan, od lani član španskega evroligaša Unicaje, si je težje poškodoval desni gleženj: »Nerodno sem stopil in pristal na nogi soigralca. Nisem je mogel več obrniti,« pove Zoran. V klubu niso ničesar prepustili naključju, takoj so ga pregledali najboljši zdravniki. En ligament je strgan, drugi natrgan, tretji cel, odločitev pa prepuščena Zoranu. »Omahoval sem med operacijo in počitkom, odločil sem se za slednje, v enem mesecu bom nazaj,« Zoki kljub težki poškodbi ostaja optimist, v teh dneh pa pridno hodi na terapije, oteklina je že splahnela. Po novem je na tekmah »le« navijač. Ni mu vseeno, saj bi ga soigralci zdaj potrebovali na parketu.

Strogi Repeša, Perović na pomoč

Klub se bori za mesto med vodilno osmerico, ki bo do junija bila boj za naslov prvaka in mesto v evroligi. »Nekaj več pritiska se čuti na vsakem koraku, moramo se prebiti v evroligo,« opiše razmere v klubu. Španska liga je močna, morda še za odtenek bolj, kot je pričakoval: »Ritem je oster, igra se moško. Včasih se je zgodilo, da smo se zavoljo dveh tekem na teden na tekmeca pripravili kar na avtobusu.« Dragić je še lani igral v Krki, zaradi dobrih predstav se je prodal na jug Španije. Sprva je bilo težko, še huje pa bi bilo, če ne bi imel soigralca Koste Perovića. Visokorasli Srb mu je olajšal marsikateri uvodni španski dan, za nameček se je moral Zoki za vsako minuto krvavo prepotiti. Hrvaški trener Jasmin Repeša, ki zna dobro nahruliti košarkarje ob kateri neumnosti, zanj ni imel milosti. »Ni me poznal, sprva sem igral, potem pa je ocenil, da bo poizkusil drugače. Pred poškodbo sem spet prišel v rotacijo in do priložnosti,« obžaluje nesrečo, ki je prišla v povsem neprimernem času.

Do medalje na evropskem prvenstvu

Ko se je poškodoval, je bila prva misel, kaj bo z nastopom na evrobasketu, a so ga zdravniki potolažili: »Imel bom dovolj časa, da se pripravim. Prvenstva se veselim, prepričan sem, da se lahko v najboljši postavi prebijemo do medalje, ki si jo vsi tako želimo.« V slabem letu dni je Zoran osvojil prvine španščine, v pomoč mu je bila angleščina, zaradi Perovića ter hrvaškega dvojca Kruna Simona in Luke Žorića pa se večkrat sliši tudi srbščina oziroma hrvaščina. »Veliko se družimo, po tekmah gremo pogosto skupaj na večerjo.« Če Zoran kaj pogreša na jugu, so to dobri čevapčiči. »Kebab imajo, čevapov pa ne,« obžaluje Zoran, ki mu je v veliko oporo dekle Svetlana, med prazniki so ga obiskali tudi starši – mati Mojca in oče Marinko –, nenehno pa je v stiku tudi z bratom Goranom, ki v teh dneh končuje sezono v ligi NBA s Phoenixom.