Dovolj imam sranja v košarkarski Olimpiji

LJUBLJANA – Slovenska košarka je v zadnjih letih izgubila stik z evropsko konkurenco. To je očitno. Ker pa trend ni obetaven, narašča zaskrbljenost. Med glasnimi kritiki trenutne situacije je predvsem 63-letni Zmago Sagadin. Lani je napovedal svojo trenersko upokojitev. V dobrem letu dni je bil dvakrat operiran, nekaj časa je preživel v toplih krajih. Ne pove na glas, a košarke je lačen. Predvsem zato, ker čuti dolžnost, da zanamcem nekaj zapusti. Ne take Olimpije, kot jo poznamo zdaj.

Zaskrbljeni ste.

Pa ne le danes. Že deset let me skrbi in se samo stopnjuje. Žalostno je, da imamo briljantno infrastrukturo, resne košarke pa v Ljubljani ni! Trdim, da imamo najlepšo športno dvorano na Balkanu, a Stožice kakovostne košarke že nekaj let niso videle. Evropsko raven igre lahko Ljubljančani gledamo le po televiziji.

Kaj se dogaja?

Če poenostavim: nepravi ljudje na nepravem mestu. Pa saj niti niso krivi oni! Kriv je tisti, ki jih je postavil tja. Čeprav zdaj ti, ki so jih dali na ta mesta, govorijo, da nimajo nič s tem.

Take skrbi niso dobre za vaše zdravje. Napori pa tudi ne.

Meni nič ne manjka! Da se razumeva: ne silim se zraven. Imam lepo pokojnino in dobre razmere za življenje. Doma so vsi srečni, da nisem več v košarki. Tudi zdravje mi služi, koleni sta operirani. Mirno živim.

Ampak nekaj vas muči?

Ko pomislim na Stožice in ljubljansko košarko, se mi kar stemni pred očmi, strese me. To, kar se dogaja, ni dobro! Hudo mi je, ker propada tisto, kar smo mukoma gradili 10, 15 let. Kdaj pa kdaj se še kdo spomni, kaj je Olimpija včasih pomenila. Od zgodovine se ne da živeti. Mi, ki smo starejši, vemo, kaj je včasih pomenila praška Slavija. Pa danes? Ni je več!

Zmago Sagadin je torej pripravljen za akcijo. Da zarjove kot lev, da potegne čredo za sabo?

Želim si, da pride junak, ki bo rekel, da mu je dovolj tega sranja v Olimpiji in bo poskušal postaviti stvari na svoje mesto. Javno povem: kdor koli pride, katera koli struja, katera koli stranka, podjetje ali kdo drug – Zmago Sagadin je pripravljen pomagati! Pozabimo že, da bo nekdo kar prišel z milijoni. Pa tudi če pride: to bo veljalo leto dni, kaj bo pa potem? Šel bo, Olimpija pa bo spet bosa ... Vse mora temeljiti na produkciji in trdem delu; predvsem pa jasnem načrtu. Da se v prvi sezoni povrne primat v Sloveniji, v drugi v regiji, v tretji sezoni pa se napade nastop v evroligi.

Kdaj ste bili nazadnje v Stožicah?

Januarja, ko je klub slavil 70. rojstni dan. Povabili so nas, dobili smo majico in topel stisk roke. Predsednik nam je rekel hvala za vse. Ni ravno pravi način, kako so to naredili. V plus jim štejem pa to, da so se vsaj spomnili.

Ste jezni na trenutne vladarje v Stožicah?

Nisem. Zdi pa se, da ti fantje vse vedo. Ne želim jih motiti. Stikov z njimi pa nimam. Človek bi pomislil, da bo kdo poklical za kakšen nasvet, idejo. Pa nič od tega, kar ni presenečenje. To je slovenska karakteristika: ni posvetovanja, ni izmenjave mnenj. Škoda ... Danes trpi klubska raven, ki vidno peša. Jutri je na vrsti reprezentanca, ki danes navdušuje, ker so se nosilci kalili v regionalni ligi. Kako bo jutri, ne vem. Ker mladi premalo igrajo v konkurenčnih ligah.

Zelo ste kritični. Saj tudi po Evropi ne vlagajo toliko v mlade, kot bi lahko.

Drži, veliko evropskih klubov je kar zradiralo produkcijo, ker je to zanje prevelik strošek. Raje kupijo Američana, ki je cenejši zaradi hiperprodukcije na drugi strani luže. Pa še odpustijo ga lahko, ko se jim zahoče.

Zakaj je bil vaš tedanji model uspešen?

Ker je naša produkcija temeljila na timskem delu. Zahvaljujoč fakulteti za šport, pri selekciji je pomagal Brane Dežman, sem dobil v štab najboljša študenta Toma Mahoriča in Saša Filipovskega. Našli smo Radeta Mijanoviča, ki je skrbel za fizično pripravo, Aleša Vičiča smo vzgojili v izvrstnega psihologa, imeli smo tudi lastnega nutricionista in učiteljico slovenskega jezika. Pokazali smo, kako se to dela. Mlad igralec je točno vedel, kakšne cilje imamo z njim. Ker smo bili tako uspešni, so ameriški skavti vse dneve viseli v Tivoliju in gledali treninge ter tekme.

Olimpija je zašla v dolgove, pravijo, da tudi zaradi vas.

Ko sem leta 2002 odšel v Crveno zvezdo, je nastala blokada. Takrat sta se sprla tedanji finančni minister in šef davčne uprave. Zaradi teh vojn si veliko slovenskih klubov dolgo ni opomoglo. Nekateri so se odločili za 'by-pass' podjetje. Direktorji vodilnih ljubljanskih podjetij, ki so podpirala Olimpijo, so bili proti, da bi to naredili v Olimpiji. Glede svoje plače pa lahko rečem, da sem bil dobro plačan. Vabili so me v Španijo, pa sem ostal, ker sem dobil povišek. Treba pa je vedeti, da je Olimpija zaradi mene vsako leto dobila več od prodaje igralcev, kot je plačala meni. Zato sem bil najcenejši trener v zgodovini kluba! Drži pa tudi, da se poslovni del kluba ni razvijal tako uspešno kot športni.

Hitro je šlo v nič, kar ste gradili.

Ko sem prišel v Olimpijo, smo bili sedmi, osmi klub v jugoslovanski ligi. Skratka nič posebnega. Ljubljana je tako ali tako slovela kot odlagališče za odslužene srbske igralce, ki niso več mogli igrati v elitnih klubih. Ko je propadla država, smo imeli dve možnosti: ali bomo amaterji ali pa košarko dvignemo na visoko raven. Čudežno nam je uspelo! 15 let svojega življenja sem pustil v Tivoliju, da je bila Olimpija uspešna. Srbi in Hrvati so me hoteli utopiti v žlici vode, ker smo jih prehiteli. Cibona, Partizan in Crvena zvezda so nam pet, šest sezon gledali v hrbet. Danes močno zaostajamo.

Je ta pot res tako težka?

Evropska košarka stagnira, ni izrazite kakovosti. Zadnji finalni turnir evrolige je bil eden slabših. Zmagujejo klubi, ki imajo več denarja, tuji igralci pa se selijo tja, kjer več zaslužijo. Zato sem prepričan, da ni tako težko ujeti te ravni! Le klubska politika mora biti vizionarska, temeljiti pa mora na produkciji. Ne pa da v slovenski prvi ligi tako dominirajo starejši igralci, mladi pa sedijo na klopi.

Je v bližnji okolici kateri model, ki dokazuje, da se da, čeprav denarja ni veliko?

Ni treba daleč. Mega Leks iz Beograda ima 300.000 evrov proračuna in je pristal na 2. mestu. Tako Olimpija kot Krka imata več denarja, pa jima ni uspelo. Mega Leks ima v svoji ekipi mlade fante, ki so odigrali 30 krogov regionalne lige, ob tem pa pridno posamično delali. Danes jih je vsaj pet od 12 zanimivih Evropi, nekaj jih gre na nabor NBA. Pa pri nas? Olimpijin Blaž Mesiček se ni razvil tako, kot sem upal. Tudi pri Krki delajo dobro z mladimi, potem pa jim zmanjka korak, da bi domači mladi igralci prišli v člansko ekipo.

Nekaj svetlih točk pa Slovenija le premore. Luka Dončić je ena od teh.

»Luka bi moral že lani igrati v slovenski članski reprezentanci, saj je NBA-potencial. Upam, da mu bodo v Realu dali možnost, da se razvije. Letos ni naredil tistega, kar sem pričakoval. Prevečkrat je pristal na klopi, kjer ni še nihče postal košarkar.

Je v košarki za vas ostala še kaka neuresničena želja?

Po vseh uspehih sem hotel z Olimpijo postati prvak evrolige. Leta 2002 nas je ustavila davčna, ki ni razumela bistva športa. Drugič pa so me ustavili po sezoni 2005/2006. Sredi sezone sem prišel na prošnjo ministra Milana Zvera, da pomagam Olimpiji in da preženemo Modul Group, ki je s hrvaškimi in slovenskimi fakini pral denar. Uspelo nam je. Ko sem pripravil načrt za prihodnje sezone, so me odslovili.