Dončić ima potencial kot Daneu in Zdovc

Če ima kdo kaj povedati v slovenski, regionalni ali evropski košarki, je to zagotovo 65-letni Radovan Lorbek, ki se je preizkusil kot igralec, pozneje pa funkcionar tako doma kot na tujem. Košarki se je zapisal relativno pozno, a rojen je bil v mestu, ki je Sloveniji in svetu dalo velika košarkarska imena. Leta 1951 se je rodil v Mariboru, a skoraj ni živel tam. Njegov oče je bil izvrsten kuhar, družina se je pogosto selila po Sloveniji, nazadnje pa se je ustalila v Ljubljani. Rado se je v Savskem naselju navduševal nad nogometom in namiznim tenisom, pri 17 pa je na bežigrajski gimnaziji začel resno igrati košarko. Njegov prvi trener pri Olimpiji je bil Ostoj Kristan. Rado pravi, da se je pri njem veliko naučil. Hitro je prišel do članske ekipe, a so ocenili, da še potrebuje kaljenje, poslali so ga v Domžale, od koder se je vrnil v sezoni 1971/72 in ostal še pet sezon član Olimpije. »Sprva sem bil krilni center, potem pa sem se selil vse dlje od koša, saj so prihajali vse višji in močnejši igralci. Pri Slovanu sem bil tudi organizator igre. Krasila sta me dobra podaja in met,« se ozre na svojo kariero.

Gagl, Brumen, Lečić

»Olimpija je bila takrat zahtevna, mladi niso imeli preveč podpore. Pet nas je bilo, ki smo se borili za prostor. Za nameček je Olimpija v tistih letih izgubila korak s konkurenco, ki je dajala poudarek fizični pripravi. V karieri nisem delal z utežmi, to je počel le Vinko Jelovac, ki je hodil na fakulteto za šport. Zaostajali smo tudi pri individualni tehniki, pri tem so bili v ospredju beograjski klubi,« nadaljuje Lorbek spomine z aktivne športne poti. Pri članih zmajev so bili njegovi trenerji Joša Gagl, Lazar Lečić in Peter Brumen. Rado je med igranjem košarke začel študirati na ekonomski fakulteti, a je naredil le en letnik, potem pa uspešno končal pravo. »Danes le ameriška študentska liga omogoča združevanje košarke in študija. To je velik problem. Fantje komaj končajo osnovno šolo. To je premalo za košarko, ki je včasih veljala za šport akademikov,« se dotakne problematike, ki danes siromaši košarko. Na srečo so tudi izjeme. »Omenil bi Baskonio iz Vitorie, kjer so naredili sistem, ki mladim fantom dovoljuje šolanje in študij. Jurij Macura se razvija tam,« nadaljuje Lorbek, ki je v članski ekipi Olimpije ostal do prihoda trenerja Krešimirja Čosića. Spoznal je, da zanj ni več prostora v ekipi, kjer pa je že na začetku članske kariere staknil neugodno poškodbo rame.

Iz Olimpije se je preselil na Ilirijo, potem pa služil vojaški rok v Zagrebu. Ko se je vrnil domov, je že bil član Slovana, ki se je medtem združil z Ilirijo. Pred koncem igralske poti je eno leto igral tudi v Celovcu, zadnjič je oblekel dres leta 1980. V času njegovega igranja je na televizijske zaslone prišla tudi košarka, sobotni termin ob 17. uri pa je postal del tradicije. »Ko smo imeli tekme ob 19.30, so nas morali priganjati, da smo se ogrevali, saj smo hoteli videti še del tekme,« Lorbek opisuje navdušenje nad prenosi. Saj drugače ni šlo: posnetkov ni bilo, videokaset pa tudi ne. Kdor ni videl prenosa, ni videl nič. Po Lorbkovem mnenju je imela košarka v Jugoslaviji tudi to srečo, da jo je vodila izjemno sposobna garnitura z Borisom Kristančičem na čelu.

Po igralski
 karieri direktor

Lorbek ni dolgo miroval. Leta 1982 je na nagovor Lana Brenka (bil je pomočnik Janeza Drvariča) prišel v Olimpijo, ki je bila v krizi. Odšel je trener Lazar Lečić, poslovil se je dolgoletni sekretar in mecen Luj Lampič. Lorbek je postal sekretar in direktor. V funkcionarski vlogi je v Tivoliju deloval v dveh obdobjih – med letoma 1982–1994 ter v eri 1996–2001. Vmes se je poslovil za dve leti, ko je bil direktor poslovne enote Adriatica Ljubljana. »Ko sem prišel za direktorja Olimpije, smo bili zelo naivni, naredili smo veliko napak. Nisem imel prave predstave, kaj se od mene pričakuje. Rešil me je Boris Kristančič, ki mi je dal roko in je verjel v mene. V klubu ni imel nobene funkcije, bil pa je vedno tu zame, ko sem ga potreboval,« še danes ne skriva hvaležnosti pokojnemu Kristu. V času njegovega direktorovanja je klub postal evropski pokalni prvak (leta 1994 v Lozani), tri leta pozneje pa je v Rimu zasedel tretje mesto v evroligi. Slovo od funkcije ni bilo prijetno. »Moral sem iti!« poudari, kaj se je dogajalo leta 2001. Takrat je Union Olimpija padla v velike finančne težave, ker ni plačevala davka državi. »Pritiski so bili veliki! Odgovornost za poslovanje je v tem trenutku padla name. Nisem hotel proč, saj nisem želel zapustiti Olimpije v tem težkem trenutku. Vsi vemo, kdo gre prvi z ladje, ko se ta potaplja. A so mi dali odpoved,« je svež Lorbkov spomin na tiste čase, ko je moral iz Tivolija.

Kovačič je 
bil najboljši

»Iskali smo vse mogoče možnosti, da bi lahko držali korak z evropsko konkurenco, redno smo bili med osem najboljših v Evropi. Ni bilo lahko. Slovenski klubi bi morali še danes imeti poseben status v državi, če bi hoteli biti konkurenčni v Evropi, drugače ne gre,« Lorbek prizna, da bi lahko poslovali drugače. Prav tako je računal, da bo država davčni dolg spremenila v svoj delež v klubu, a se to ni zgodilo. Ni mu vseeno, kaj se danes dogaja z Olimpijo. »Ta klub imam v srcu. Treba ga je ohraniti, Olimpija je še danes blagovna znamka v najbolj žlahtni obliki,« je jasen Lorbek, ki smo ga lani nekajkrat videli v družbi aktualnega direktorja kluba Matevža Zupančiča. Po stoženskih hodnikih se je šušljalo, da se Lorbek vrača v Olimpijo. Potrdi, da so bili pogovori precej konkretni in iskreni. »V Olimpijo bi prišel kot svetovalec,« pristavi Rado, ki opozarja klube, da vodilni prevečkrat mešajo jabolka in hruške. »Eno je financiranje, drugo pa vodenje kluba. Ljudje, ki dajejo denar za delovanje kluba, naj najdejo še strokovnjaka, ki ga bo upravljal. Moj najboljši predsednik je bil Miloš Kovačič. Pomagal nam je in stal za nami, v odločitve pa se ni vtikal,« pripoveduje Lorbek, ki je na svoji poti srečal številne ase pod koši.

Igralci postavljajo selektorja

»Največji igralci v zgodovini so tisti, zaradi katerih so ekipe in soigralci boljši. Na prvem mestu je Ivo Daneu, ki bi mu ob bok lahko postavil le Jureta Zdovca,« naš sogovornik omeni slovenski dvojec, ki je vtisnil močan pečat v svetovni košarki. Da bomo lažje razumeli, Rado pove, kakšen vpliv je imel Zdovc v nekdanji jugoslovanski reprezentanci. Na eni od prijateljskih tekem je vodil žogo tik ob klopi in je selektorju Dušanu Ivkoviću dejal, naj menja Dražena Petrovića, ki ne igra obrambe. Ivković je to brez odlašanja tudi storil. Danes Lorbek močno računa na Luko Dončića (lahko bi šel po poti Daneua in Zdovca), v katerem vidi nosilca nove generacije, ki bo prevzela izbrano vrsto. »Zdajšnja generacija je dosegla premalo. Na Poljskem smo imeli možnost, selektor pa je bil Jure Zdovc. Menim, da smo zgrešili na centru, v ekipi bi moral biti Gašper Vidmar, ki bi malce odpočil Erazma Lorbka. Tekmo s Srbi bi morali dobiti,« obžaluje Lorbek in opozarja, da so se danes v reprezentanci uveljavili ljudje iz zakulisja. »Ni toliko pomembna kakovost kot to, kdo je čigav. Pa še igralci odločajo, kdo bo selektor. To je nevzdržno. Če bi bil jaz na zvezi, niti Ivo Daneu ne bi izbiral selektorja. To je konflikt interesov,« razmišlja na glas in si želi, da bi v prihodnje slovensko člansko reprezentanco vodil Slovenec. »Spoštujmo domačo stroko in domači kader. Nikoli nisem govoril nekaj, da bi ugajal javnosti, ampak sem opozarjal na probleme,« je kritičen Lorbek do politike in potez Košarkarske zveze Slovenije.

Razhajanje z Jordijem

Na poklicni funkcionarski poti je bil tudi predsednik regionalne lige ABA, pomembno vlogo pa je imel tudi v evroligi, kjer je bil eden od zaupnikov in sodelavcev šefa evrolige Jordija Bertomeuja. Bil je podpredsednik Združenja evropskih lig (ULEB) in podpredsednik Zveze evropskih klubov (ECA). »Z Jordijem sva se razhajala pri sporu z Mednarodno košarkarsko zvezo (Fiba). Jaz bi šel do konca. Sprva je kazalo, da bo ta spor evroliga gladko dobila. Potem pa so sklenili pakt o nenapadanju. To je nekorektno do klubov, ki so še danes tarče napadov; mislim predvsem na Union Olimpijo in Partizan,« stopi Lorbek v bran klubov. Moti ga tudi početje Fibe, ki uničuje evroligo.

Danes ga redko vidimo na tekmah, tudi regionalno ligo spremlja površno. Jezen je, ker je dostopna le na Siolu. »Dvorane so prazne, publike ni, prenosov pa tudi ne v takem obsegu, kot so bili, ko smo še mi vodili ligo. Nismo dovolili, zasluge gredo predvsem Romanu Liscu, da v kateri od držav ne bi imela dostopa do televizijskih prenosov tekem v ligi ABA. Lep čas smo kar sami financirali prenose na Hrvaškem. Da je v Sloveniji tako, je krivo vodstvo regionalne lige,« je oster Lorbek, ki je s košarko zaznamoval tudi svoje sinove. »Nobenega fanta ni bilo treba prepričevati,« pove, kako so njegovi trije Erazem, Domen in Klemen prišli v košarko. Erazem in Domen še vztrajata, čeprav sta imela v zadnjih letih precej težav s poškodbami. »Oba sta stara več kot 30 let. Počasi se bo treba usmeriti v kaj drugega: trenerstvo, končati fakulteto in si najti poklic ali pa začeti lasten posel. Čaka ju nova kariera, upam, da bosta podobno uspešna kot v košarki,« se nadeja oče Rado, ki pa je v teh tednih še dodatno ponosen na Klemna. Ta je namreč uspešno sklenil študij na pravni fakulteti in šolanje v Londonu.