Doktor Vehovar se spogleduje s havajskim Ironmanom

»To je bil vrhunec moje športne kariere,« pravi danes 40-letni Andraž Vehovar za osvojitev srebrne olimpijske kolajne v kajaku na divjih vodah na igrah v Atlanti. Uvrstil se je v nemški paket – slavil je Oliver Fix, tretji je bil Thomas Becker. Vehi se je zapisal v zgodovino kot prvi Slovenec, ki mu je uspelo dobiti srebrno olimpijsko kolajno po osamosvojitvi. Z izjemno vožnjo med brzicami in vratci je prekinil bronasto dobo, ki se je začela v Barceloni.

Že na uvodu v sezono je čutil, da bo to njegovo poletje. »Da, lahko bi tako rekli. Prepričan sem bil, da bo to dirka mojega življenja. Vse, kar sem delal v zadnjih 10 letih, sem tempiral za to tekmo,« mu spomin švigne v leto 1996, na 28. julij, ko je segel po odličju. Vso sezono je dobro treniral. »Nismo delali napak. Vse je bilo optimalno, tudi razumeli smo se odlično,« izda še en razlog uspeha, v isti sapi pa doda, »da če ne bi uspelo njemu, bi pa Fedji Marušiču.« Na Andraževo srečo so ga v tisti šampionski sezoni obšle tudi poškodbe.
 Ne le telo, na tekmo je pripravil tudi svoj um in dušo. »Pritiska nisem čutil. Na to sem se navadil, saj sem si ga naložil že pred leti.« Ni veliko takih asov, ki bi na glas napovedali kolajno in jo potem tudi prinesli, povrhu pa navzen delovali hladni kot špricar. »To je tekma življenja. Nanjo moraš biti pripravljen. Tudi – ali predvsem – psihološko. Sam sem imel s tremo veliko težav. Zato sem poiskal pomoč, a že precej pred olimpijskim igrami.« Sprva je nad njim bdel psiholog Maks Tušak. A se nista ujela, pa tudi zaupanja ni bilo pravega. »Brez tega ne gre. Zato mi je predlagal, da bi poskusil z njegovim sinom Matejem, ki je ravno končal študij.« Obneslo se je in obrestovalo. »Skupaj sva rasla, pomagalo mi je.«

Za nagrado je dobil avto, a mu je za to danes prav malo mar. »Šteje zadovoljstvo, ki sem ga začutil. 20 let sem treniral noč in dan, uresničil sem zastavljeno. To mi je bilo povsem dovolj.« Priznava pa, da mu je prav medalja odprla številna vrata. »To drži, z medaljo je bilo lažje. A še vedno sem moral potem precej pokazati in povedati, tu medalja ni pomagala.« Lotil se je različnih projektov. Delal je v gospodarstvu, se podal v politiko (»Tja ne grem več.«), zadnjih osem let pa se ukvarja s svetovanjem.
 Šport mu je bil položen v zibelko. Mama je bila učiteljica telovadbe. »Vse sem preizkusil, povrhu vsega sem imel ravno zavoljo tega razvite motorične sposobnosti.« Na koncu se je odločil za kajak. »Bilo je najbolj avanturistično, čeprav bi bilo donosnejše, da bi bil nogometaš …« Ob športu pa ni pozabil na izobrazbo. »Hitro so mi dali doma vedeti, da je šport le hobi, da od njega ne bom živel.« Vmes je končal študij metalurgije, temu sta sledila magisterij iz ekonomije in doktorat iz kemije. 
Danes je oče treh hčera, vzoren mož in še vedno navdušen športnik, zdaj v vlogi triatlonca. V zadnjih treh letih se navdušuje nad Ironmanom, enkrat bi rad nastopil tudi na Havajih. Vsako leto opravi enega, zaradi poškodb pa si bo zdaj privoščil nekaj počitka. Poleti bo nekaj časa namenil tudi spremljanju olimpijskih iger v Londonu. »Tako kot vsi Slovenci imam visoka pričakovanja do slovenskih športnikov. Če jim ne uspe, pa tudi ne smemo iz tega delati tragedije.« Opozarja pa, da bi država lahko bolje poskrbela za športnike, ki končajo kariero. »Saj ne potrebujemo zaslužnih pokojnin, spodobilo pa bi se pomagati pri tekoči zaposlitvi in dodatnem izobraževanju. To si športniki zaslužijo!« 
Na koncu pogovora Vehi še izda, da bo po vselitvi v svojo hišo – upa, da bo to kmalu – posebno častno mesto dobil čoln z olimpijske preizkušnje, družbo v vitrini mu bosta delala veslo in štartna številka.