Do rumene 
majice ob slovenski 
pomoči

Ko združijo moči Slovenci, Britanci in Afričani, se očitno lahko zgodi kaj velikega in posebnega. Sicer ne bi mogli pisati o uspehu, ki se nasmiha 28-letnemu kolesarju ekipe Sky Chrisu Froomu, v Keniji rojenemu športniku, ki tekmuje za Veliko Britanijo. Če se danes na zadnji etapi ne zgodi kaj nepredvidljivega, potem bo Chris novi zmagovalec 100. francoske pentlje. Pri tem ni šlo brez slovenske pomoči, na kar smo lahko upravičeno ponosni.

»Ob polnoči hodimo spat, ob petih vstajamo, vse skupaj je naporno,« pove fizioterapevt David Rožman, ki poleg stanovskega kolega Marka Djala in mehanika Igorja Turka deluje v timu Sky.

Froome spi v isti postelji

»Nalog je precej, odvisno od tega, kakšno vlogo imaš v ekipi,« nadaljuje David, ki je Froomov osebni fizioterapevt, dela na dirki pa ne manjka. Pred vsako etapo s še štirimi fizioterapevti poskrbi, da fantje niso žejni in lačni. Zvečer pripravijo energijske ploščice in gele, zjutraj pa še 200 bidonov svežega napitka. »Vse skupaj razporedimo po avtomobilih, ki spremljajo karavano,« nadaljuje David. Medtem ko kolesarji premagujejo kilometre, se fizioterapevti in maserji odpravijo v hotel ter na cilj etape. David tam pričaka svojega varovanca z napitki ter ga pospremi do klubskega avtobusa, kjer začne regeneracijo. Preostali člani ekipe medtem pripravijo vse potrebno za nemoteno delo v hotelu, kamor pridejo okoli 18. ali 19. ure. »Razporediti je treba sobe in pripraviti posteljo ter masažno mizo.« Froome ves čas spi na isti postelji, ki mu jo vozijo iz hotela v hotel, s prizorišča na prizorišče.

Kot bi delal v Realu

Del tima poskrbi za prigrizek. Sky ima svojega kuharja, ki po navodilih šefa ekipe pripravi večerjo, drugi del zasedbe pa naredi sendviče za osebje, ki skrbi za moštvo. Delati v takšni ekipi ni mačji kašelj. »Občutek zadovoljstva je izjemen. To je nekako tako, kot če bi kakšen Slovenec delal v madridskem Realu,« je na svoje delo ponosen David, ki se zaveda, da je njegova služba tudi velik privilegij. »V timu se točno ve, kaj kdo dela. Pri tistem, za kar si odgovoren, moraš biti najboljši,« opozori David, da v svetu vrhunskega profesionalizma za povprečje in polovičarstvo ni prostora. Budno pazi na svojega varovanca. »Sem kot nekakšen ščit pred zunanjim svetom. Pozoren sem tudi, da se kdo v cilju ne prikrade v naše prostore in nam ne podtakne kakšnega dopinga. Sumljivih ljudi je vedno dovolj, en tak dogodek ti uniči ves trud.«

Fizioterapevti so tudi neke vrste psihologi. Na mizi se tekmovalci sprostijo in potožijo, če jih kaj muči ali moti. David je še danes hvaležen profesorju Maksu Tušaku s fakultete za šport, ki jo je končal pred odhodom v kolesarske vode. »Dobro je, da nas v hotelu pričaka glasba, da se kolesarji še dodatno sprostijo.« Prizna pa, da se kolesarji na etapah soočajo z nečloveškimi napori, ob koncu so povsem izčrpani …

David in Chris sta tudi velika prijatelja. »Res je poseben fant, ki ves čas stremi k popolnosti. Enako je na kolesu, v odnosu do novinarjev ali osebja. Izjemen človek je. Ni zvezdnik, ampak je zelo dostopen in realen fant,« ga opiše David, ki je Chrisa lani gostil na svoji poroki.