Dantejev kolesarski pekel v Firencah

Svetovno prvenstvo v kolesarstvu še odmeva v slovenskih športnih dušah. Matej Mohorič, zlati maturant, je namreč v cestni dirki mlajših članov pozlatil svoje obračanje pedal, je pa imel v zadnjem času kar težavne trenutke. Prebolel je borelijo, bolezen, ki je posledica okužbe z bakterijami, ki jih prenašajo klopi. Na majski dirki v Italiji ga je zbil motociklist, zaradi zmanjšanja zračnega upora pa je njegov slog pri spustu, klubski kolegi pri kranjski Savi ga imenujejo žuželka, sedi namreč na okvirju kolesa in poganja pedala, že kolesarska folklora. Izpopolnil jo je, ko se je s kolesom iz domače Podblice spuščal v Kranj.

Za fanta, ki bo 19. oktobra napolnil 19 let, Matej zelo zrelo razmišlja, hvalijo ga tudi, da ima vrhunsko kolesarsko inteligenco. »Osem let sem v kolesarstvu, šele vstopam v ta svet. Poslušam druge, nekateri so v tem športu že 40 let. Treba je poslušati, a ne vzeti vsako mnenje za sveto, potrebno je tudi nekaj rezerve. Misliti je treba s svojo glavo, kritično in mirno. Strup od zdravila loči le odmerek,« razmišlja kolesarski filozof. Tudi tak način pogleda na svet izraža dejstvo, da ima Slovenija res izjemen dragulj v svoji kolesarski vitrini.

A obračanje pedal za svetovna odličja v živopisni Toskani ni bilo le krajinski in umetniški užitek, v nedeljo na elitni cestni dirki je bil pravi pekel, kot bi ga v Božanski komediji opisal tudi slavni pesnik Dante Alighieri, rojen v Firencah. »Razmere so bile neregularne. Na 272 km dolgi dirki je bilo 250 km vožnje v dežju, od tega sto v pravih nalivih. Na cestišču je bilo 20 cm vode, ob robovih blato, iz žlebov na hišah se je kar zlivalo na cesto. V spremljevalnih vozilih zaradi hudega dežja sploh nismo videli kolesarjev pred nami, le tiste, ki so po padcu obležali na cesti,« se Dantejevega pekla spominja selektor slovenske reprezentance Martin Hvastija. Kolesarski Srečko Katanec je tudi razložil dva najhujša primera odstopov v slovenski reprezentanci, od šestih zastopnikov je nastop, in sicer na 40. mestu, končal le zelo pogumni Jan Polanc.

Špilak ni bil v formi

»Grega Bole je na nedolžnem ovinku padel na desni kolk. Najprej smo posumili na resnejšo poškodbo, a je pregled v bolnišnici pokazal le na hujši udarec in oteklino na kolku. Jani Brajkovič pa je bil bolan že dva dni. Zamenjava ni bila mogoča, tega se ne da narediti v 48 urah pred dirko. Najprej smo sumili na vnetje slepiča, a je bil žolč. Jani je denimo bruhal že pred startom,« je peripetije slovenske izbrane vrste še opisal Hvastija. Edini preživeli, Jan Polanc, je o vodilnem položaju v sklepu dirke dodal: »Pri prehodu v zadnji krog sem želel pokazati slovenski dres. Vedel sem namreč, da mi še en krog ne bo uspelo ostati z najboljšimi. Vedel sem tudi, da kot zadnji od slovenske šesterice moram končati dirko, čeprav ne maram dežja.«

Hvastija pa je kanček pripomnil še o odpovedi državnega nastopa Simona Špilaka. Najprej je bil selektor zaradi tega zelo v afektu, potem pa je bolj pomirjujoče dodal, da spoštuje njegovo odločitev. »Povedal mi je, da ni v formi, da ni sposoben prave uvrstitve. Ne bi pa želel biti pomočnik. Če bi bil v aprilski formi ...« je še strnil Martin Hvastija, ob tem pa je bilo o razlogih za tako odločitev tudi slišati, da imajo nekatere reprezentance za SP na voljo tudi nagradne sklade.