Celjani od vojnega ujetnika do zmagovitega kozoroga

CELJE – Cele je zakon! je pisalo na zdaj že legendarni navijaški majici rokometnega kluba Celje Pivovarna Laško. In ta zakon traja že 70 let! Celjski rokometni klub je namreč v soboto z vrhuncem, imenoval ga je rokomet in rock'n'roll, s tekmo prvega kroga lige SEHA proti madžarskemu Veszpremu v Zlatorogu in z živo glasbo pred njim, praznoval 70 let organiziranega igranja rokometa v knežjem mestu. RK Celje je nedvomno najuspešnejši slovenski moški športni klub, je seveda tudi edini, ki je v svojo vitrino postavil pokal za zmago v najelitnejšem klubskem tekmovanju na stari celini.

Če je sedež celjskih grofov nastal na ostankih starorimske Celeie, takrat so jo klicali celo mala ali druga Troja, pa je tudi celjski rokomet leta 1946, zato torej letos 70-letnica, nekje moral začeti. Celjski tovarnar Max Westen je med drugo svetovno vojno leta 1941 denimo zbral slovenske in nemške navdušence velikega rokometa. Ekipa je do leta 1944 trenirala na odprtem igrišču v Čretu in igrala prijateljske tekme v Avstriji. Po osvoboditvi sta bili konec maja 1945 prvi tekmi na dveh krajih v Celju, pomerili sta se ekipi Celja in Olimpa, ki sta se še posebej naslednjega leta večkrat srečali. Zato se leto 1946 uradno šteje kot začetek organiziranega igranja rokometa v Celju in tudi Sloveniji. Leta 1947 sta se obe društvi združili, nastalo je osrednje celjsko športno društvo Kladivar, ki je med 21 sekcijami imelo tudi rokometno. Zanimivo, znanje je najboljšim rokometašem, tudi kandidatom za državno reprezentanco, prenašal nekdanji nemški reprezentant, vojni ujetnik Fritz Knöffler. Celjani so se na prvi uradni tekmi v velikem rokometu 29. aprila 1949 pomerili proti ljubljanski Enotnosti in na Glaziji zmagali z 20:2. Istega leta so celjski fantje prvič osvojili naslov republiškega prvaka.

Rokomet pred postajo

V 50. letih je zanimanje za veliki rokomet začelo upadati, vzpenjal se je mali rokomet. Mlajši rod rokometašev Celja je leta 1951 v prvi tekmi na betonu pred železniško postajo Ljubljano premagal s 43:4. Zanimivi podatki, še posebno z današnjega pogleda. Pa zato bodimo še malce naštevalno suhoparni, omenimo, da sta se pozimi leta 1964 združila mestna tekmeca ŽRK Celje in Partizan Celje. V sezoni 1965/1966 so združeni Celjani prvič postali republiški prvaki v malem rokometu, in po uspešnih kvalifikacijah v Slavonskem Brodu v naslednji sezoni še premierno člani prve jugoslovanske lige. Najlepši celjski rokometni spomini iz tistega obdobja so tekme na Skalni kleti. Ta je bila mnogokrat premajhna za vse celjske ljubitelje rokometa, igralci pa so z rokometno žogo plesali v vseh vremenskih razmerah. Še posebno je bilo neprijetno igrati na razbeljenem igrišču, Skalno klet so leta 1967 asfaltirali, ko so temperature presegale 30 stopinj Celzija. Rekorden obisk je bil 9. maja 1976; Celjani so v zadnji tekmi na tej odprti igralni površini Slovana premagali z 31:29, obračun pa je videlo 2500 gledalcev. Prvega julija 1976 je bila namreč premierna tekma v dvorani Golovec, celjski rokometaši so Velež ugnali z 22:15 in se še tretjič uvrstili v I. zvezno ligo nekdanje države. Leta 1978 je pokroviteljstvo nad klubom prevzel Aero, pred tem je namreč klub živel pod okriljem železniškega transportnega podjetja in z imenom Železničarski rokometni klub Celje. No, prva sponzorska pogodba s Pivovarno Laško se je dogodila leta 1989, enoletno pokroviteljstvo pa ni imelo značaja glavnega klubskega sponzorja. Aero je naslednjega leta kot glavni mecen končal sodelovanje, zgodba Pivovarne Laško in Toneta Turnška, klubski predsednik je bil kar 22 let, pa danes med celjskim življem kroži kot legendarno ljudsko izročilo. Takrat je klubski zaščitni znak postal kozorog.

Brezplačni čudež

V obdobju nekdanje skupne države celjski rokometni klub sicer ni posegal po najvišjih mestih, trikrat je denimo nastopil v finalu jugoslovanskega pokala. Je pa rokomet v savinjski prestolnici odlikovala odlična šola, ta je celjske mladince večkrat izstrelila na sam vrh. Prav ta vrhunska rokometna šola je postavila osnove za poznejše uspehe rokometa v Celju, seveda predvsem v obdobju samostojnosti. Nova samozavest je pripomogla k danes kar 20 naslovom državnega prvaka in 19 pokalnim, krona vsega pa je bila seveda osvojitev lige prvakov v sezoni 2003/2004, ko so celjski fantje lovoriko dvignili po povratni finalni tekmi 24. aprila 2004 v nemškem Flensburgu. Temu so dodali še superpokal, poleg tega pa so se Celjani tudi šestkrat prebili v polfinale LP, med drugim petkrat zapored v letih od 1996 do 2001. V zmagoviti sezoni lige prvakov je sicer CPL v osmini finala v povratni tekmi nadomestil kar 13 zadetkov zaostanka proti Ademarju iz Leona. Načrtovano odprtje nove dvorane Zlatorog je bilo zaradi visokega poraza v Španiji dolgo pod vprašajem, klub je nato navijačem kot opravičilo omogočil brezplačen vstop, na tekmi pa se je zgodil pravi čudež. Leta 2007 pa je, denimo, celjski rokometni klub od Evropske rokometne zveze prejel posebno priznanje, nagrado za najboljšo znamko v ligi prvakov, saj je bilo Celje klub, ki je poleg Barcelone do tedaj najbolj zaznamoval to tekmovanje.

Zaradi nove gospodarske stvarnosti so danes celjski rokometni časi v ligi prvakov drugačni, doma pa se jim je po krizi in s poudarkom na domačem kadru le uspelo zmagovito vrniti na sam vrh. Ne bomo omenjali številnih celjskih igralskih in trenerskih legend, saj bomo koga zagotovo izpustili. Tako in tako pa pravijo, da je klub nad posameznikom.