NOVO MESTO – Zdaj je že jasno, da bo Primož Jeralič iz Ivančne Gorice zadnjega dne avgusta odpotoval v Rio de Janeiro na paraolimpijske igre. Na letalo se bo vkrcal prav na dan, ko bo njegova hčerka dopolnila štiri leta, in dan preden bo sin postal prvošolec, a pred odhodom v Brazilijo ga čaka še veliko dela. Pa tu ne mislimo le na treninge, temveč tudi na nabavo novega kolesa. Staro je namreč uničil pred mesecem dni v prometni nesreči.
Tistega dne je treniral v Ivančni Gorici, kjer živi z družino. Peljal se je po prednostni cesti ob desnem robu, prepričal se je, da je križišče prazno, ko pa je že bil v njem, se mu je z leve neprednostne ceste nevarno približevala voznica osebnega avtomobila, ki kolesarja očitno ni pričakovala in ga je spregledala. Zadela ga je. Primož je dobil močan udarec v prsni koš in levo ramo. »Zdravnica mi je rekla, da če ne bi imel tako močnega ramenskega obroča, prsnega dela in treniranih mišic, bi mi ob trku počil prsni koš. A z rehabilitacijo in fizioterapijo se je stanje hitro izboljšalo, tako da sem nekaj dni po nesreči že treniral, nisem namreč želel izgubiti že pridobljene mišične mase,« je dejal Primož, ki mu je nesreča v kosti vlila tudi precej strahu.
Jo je pa v trku še huje skupilo njegovo kolo, ki ga je kupil leta 2015 in zanj vzel celo kredit, saj je stalo 12.000 evrov. Kolo je uničeno in ni mu ostalo drugega, kot da gre v nabavo novega tekmovalnega kolesa. Zdaj namreč trenira s kolesom za treking, s katerim pa bi bil na olimpijskih igrah povsem nekonkurenčen. Zato se je odločil za zbiralno akcijo in na pomoč so mu že priskočili prijatelji in sponzorji, kolo pa izdelujejo po meri v Nemčiji, a pred olimpijskimi igrami ga bo moral še osvojiti.
Na smučanju udaril v hlod
Primožu se je življenje postavilo na glavo februarja 2008 na smučišču na Krvavcu, ko je tako nesrečno padel, da je pristal na invalidskem vozičku. Prej je bil navdušen in uspešen športnik, atletiko je v Atletskem klubu Novo mesto treniral od 12. do 21. leta in dosegal je odlične rezultate, bil je državni reprezentant, večkrat državni prvak, postavil celo državne rekorde ... Potem je prišla nesreča. »Bil je tako nedolžen padec, kolikokrat sem kot otrok veliko huje padel že s postelje! Ko bi imel vsaj hitrost in bi me odbilo v ograjo, takrat pa sem le zavil levo, potegnilo me je, udaril sem v nezaščiten hlod in zgodba je bila končana. Sprva sem mislil, da mi ni nič, čeprav sem takoj po padcu od popka dol čutil mravljince. Potem pa me je zmanjkalo in v bolnišnici sem se zbudil tretji dan po nesreči, ker me je dušila cevka za dihanje. Začel sem se spraševati, kaj sem si naredil,« se je najtežjih trenutkov v svojem življenju spominjal Primož. Sledile so težke preizkušnje, ki pa jim je bil lažje kos, ker so ob njem stali in ga bodrili njegovi najbližji, tudi dekle Nina, s katero ima dva čudovita otroka in s katero se je poročil pred dobrim letom v soju televizijskih kamer v Postojnski jami, saj sta bila zmagovalni par velike akcije TV-poroka, ki jo je pripravila RTV.
Pri okrevanju so mu še kako pomagale navade, ki si jih je pridobil v letih trdih treningov. Pa ne le dobra kondicija, temveč predvsem poznavanje lastnega telesa, pa seveda red in disciplina. »Če so mi na rehabilitaciji rekli, da moram nekaj narediti, sem to naredil. S tem sem se pobiral naprej in zavestno sem se odločil, da moram iz vsake stvari potegniti maksimum,« se je nasmehnil Primož, član Društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja, kjer ima veliko podporo, tudi pri predsedniku društva Jožetu Okornu, prav tako paraolimpijcu, ki je pred tremi desetletji osvojil dve olimpijski medalji. V trenutkih, ko je bilo Primožu najtežje in ni videl pravega smisla v življenju, so ga ganile prav besede Jožeta Okorna, ki mu je dejal: »Primož, šport te je pokopal, šport te bo tudi pobral.« In še kako prav je imel.
Primož je najprej, ko je pristal v vozičku, nov športni navdih našel v košarki, čeprav je imel sprva pravo fobijo pred invalidskim vozičkom. A ko si je ogledal prvo košarkarsko tekmo invalidov na vozičkih, je začutil posebno energijo in zagnanost ter si rekel, da je to tisto, kar si želi početi. Ko pa mu je zelo dober prijatelj pokazal kolo, ga je osvojilo parakolesarstvo, ki je bilo takrat še v povojih, na naših cestah je bilo namreč le par tovrstnih koles.
»Takoj smo se dogovorili za rabljeno kolo. Začetki so bili težki, ker roke niso bile vajene teh gibov in dolgih obremenitev. Ko sem prvič naredil šest kilometrov, sem hotel že s kolesa in ga nekam pognati, a moral sem se vrniti domov. Tako se je ta ljubezen začela razvijati. Ko sem začel premagovati daljše razdalje, sem spoznal, da se vse da, če se hoče, in tako sem danes pri ročnem kolesarstvu,« je pripovedoval Primož, ki mora treninge usklajevati s službenimi in družinskimi obveznostmi. »Če smo se za to odločili, moramo potrpeti. Po dobrih treh mesecih bo že bolje,« se nasmehne, čeprav prizna, da je z mislimi malce že na naslednjih olimpijskih igrah, tistih čez štiri leta. A še prej se bo moral preizkusiti na letošnjih, v Riu de Janeiru. Pa srečno, Primož!
