Časi so bili takšni, da so me imeli za športnega izdajalca

Kdo je bil prvi kolesar iz Vzhodne Evrope, ki je nastopil na legendarni etapni dirki Tour de France? Sovjet, Poljak ali Nemec iz Nemške demokratične republike? No, leta 1986 je led prebil kar Slovenec Primož Čerin, takrat seveda še pod jugoslovansko zastavo. V letopise ga kot pionirja biciklizma z druge strani železne zavese navajajo celo v francosko pentljo zaljubljeni Galci, s svojo pisano športno potjo in z zelo zanimivim razmišljanjem pa je danes 52-letni Ljubljančan pravšnja osebnost in legenda, da malce globlje pogrebemo po domačem in tujem kolesarskem vrtičku.

Čerin je športno pedala začel obračati pri ljubljanski Astri, nadaljeval v Rogu, po olimpijskih igrah v Los Angelesu leta 1984, tam je bil na cestni dirki 35., z jugoslovanskimi sokolesarji še deveti v moštveni vožnji na čas, pa odšel v tujino. Naprej je tekmoval za Fior, eno najbolj priznanih italijanskih amaterskih ekip. »Imel sem svojo vizijo, kako bom stopnjeval, nadgrajeval svojo kariero. Zdelo se mi je, da je bila Italija tista dežela, kjer bi se to dalo narediti.«

Leto dni je bil pri Fioru, v poklicno kolesarsko delovno knjižico pa ima vpisana leta med 1986 in 1990. Začel je v Malvor-Bottecchii, tam bil dve leti, v drugi sezoni se je ekipa sicer imenovala Paini-Bottecchia, nato pa je bil še tri leta pri Carreri. V dresu Malvorja, že v debitantski sezoni, je tudi vpisal prvenec Vzhodnoevropejcev na Touru. »To je bila posebna izkušnja. Niti dobro nisem vedel, kako je Tour sploh videti, prvi cilj je bil kar priti do konca dirke,« spomine obuja nekdanji as.

Čerin je bil znan kot vsestranski kolesar. »V jugoslovanski reprezentanci nas je bilo malo, vadilo in vozilo pa se je vse. V poklicnih ekipah je bila takšna praksa, da smo bili tujci topovska hrana, treba je bilo storiti vse, izstreliti vse naboje, nato pa bodo domači ustvarili vidne uvrstitve. Zadržal sem sposobnost, da sem kolesaril na vseh dirkah, in to so ekipe tudi s pridom izkoriščale.« Športno kariero je končal zelo zgodaj, že pri 28 letih, razložil je tudi razloge za to. »Vedel sem, da z načinom, na kakršnega sem bil navajen vaditi, rezultatsko ne bi mogel doseči bistveno več, kot sem že. Vedno sem razmišljal za nekaj let vnaprej, in tudi videl, kako živijo nekdanji kolesarji, ki sem jih še občudoval. Ti so športno pot sklenili pri 33 ali 35 letih, imeli so velike težave prilagoditi se normalnemu življenju. Pri 28 letih je dozorela odločitev, da čim prej začnem tako imenovano normalno življenje, da si postavim nove okvire. Zelo sem zadovoljen. Ko včasih pomislim, kaj pa če bi kariero vseeno potegnil še za kakšno leto, pa uvidim, da je bila odločitev pravilna,« je Primož zrelo razčlenil pomemben korak.

Takoj po koncu kariere je odšel v poslovne vode, ima trgovino s kolesarsko opremo in servis. »V tistih časih sem bil malce izoliran. Časi so bili takšni, da so me na pol imeli kar za športnega izdajalca. Nisem bil prav priljubljen, ker sem se, kot so govorili, prodal. A svojo športno pot sem videl kot takšno, ki jo nadgrajujem. Zato sem tudi odšel v tujino. Ker sem vedel, da se tam več nastopa, da so boljše dirke, drugačen sistem dela, želel sem spoznati kaj novega. Ko sem se vrnil, zame, denimo kot trenerja, ni bilo mesta v klubih, preprosto so me kar postavili na stran, ignorirali. V tujini sem spoznal kup novih ljudi in ti so mi tudi pomagali, da sem s trgovino obstal. Takrat pri nas ni bilo kaj dosti izbire, bila je tovarna Rog, a tudi tam nisem bil preveč zaželen. Z ženo sva začela posel in lahko rečem, da s pomočjo tujih podjetij, s katerimi sodelujemo še danes, se pravi že več kot 25 let, nama je uspelo obstati in delamo še naprej,« je pohvale namenil tudi Pinarellu, Rudy Projectu, Campagnolu.

Tujce so izkoriščali

No, izkušeni as ima mnenje tudi o sodobnih slovenskih profikolesarjih. Luka Mezgec in Simon Špilak briljirata, veliki up Jani Brajkovič pa se je povsem izgubil. »Tisti, ki poznajo ozadje v tem športu, vedo, da pri tem, ko je navzven marsikaj videti preprosto in bi zadeva morala iti naprej brez težav, ni vedno tako. Tujci so bili v mojih časih bolj zato, da se jih je izkoriščalo. Tudi zdaj ni dosti drugače; moraš poiskati pravo ekipo in biti karakter, da se znaš vanjo vklopiti in izkoristiti svoje priložnosti. Če jih ne, potem te v tujini nihče ne bo božal in gladil. Tako je le pri nas, ker je kolesarjev manj, in klubi za svoje najboljše može tudi storijo vse, da ti pridejo do uspehov. V tujini si prepuščen samemu sebi. Jani Brajkovič je s tem, ko je postal svetovni prvak v kronometru v kategoriji do 23 let, v tistem času naredil velik preskok. Pred tem nobenemu našemu kolesarju ni uspelo kaj podobnega. Vsi smo pričakovali, da bo eksplodiral v profesionalnem kolesarstvu, vendar, logično, to ne gre tako. Brajkovič je kljub temu zbral kup odličnih rezultatov, a je imel malce smole, da je bil v času Lancea Armstronga v ekipi Discovery, kjer je bilo vse podrejeno Američanu. Precej smole je imel tudi s padci. Mlajši tekmovalci, kot sta Luka Mezgec in Simon Špilak, pa so res kolesarji, za katere bi tudi Srečko Katanec rekel: 'Kapo dol.' Borita se z nekaj tisoč profesionalci, ki so po selekciji prišli v poklicna moštva. Biti kolesar, ki lahko zmaguje, res ni preprosto. Te uspehe je zelo težko primerjati z drugimi vrhunskimi rezultati slovenskih športnikov. V kolesarstvu, v takšni množičnosti, je v ozadju še ves mehanizem profesionalnih ekip, kjer te vodje ekip postavijo, kamor pač te. V vsem tem je pohvale vredno, da si izboriš mesto, da se sploh lahko bojuješ za zmage ali za uvrstitve med prvih deset. Slovenci smo s temi rezultati, glede na majhno bazo, lahko super zadovoljni,« meni Čerin. Kakšen profil je nekdanjemu asu pogodu med tujo elito? »Od nekdaj so mi bili všeč odločni tekmovalci, ki so tudi znali povedati svoje mnenje, ne glede na to, kaj menijo drugi. Zelo spoštujem Alberta Contadorja, Vincenza Nibalija, Chrisa Frooma, konec koncev tudi Bradleyja Wigginsa, ki je povsem svoja glava. Včasih je treba kar preslišati, kaj reče. Pri vseh šampionih hitro vidiš, da so nekaj posebnega. Tudi v razmišljanju, kako bodo poskušali priti do nekega rezultata.«

Primož Čerin je že kot profesionalec, ker je bil z druge strani železne zavese, pogosteje doživljal kontrole jemanja prepovedanih poživil. »Doping je vedno bil in vedno bo. Že Fausto Coppi se je zagovoril, da brez te ali one tablete ne gre niti na trening. Tudi v mojih časih so bila prisotna prepovedana poživila. Že ko sem bil v amaterski ekipi in ko sem zmagal na dirki po Venetu, je nasprotna ekipa sprožila medijsko gonjo. Ves teden se je pisalo o tem, da je to tisti z vzhoda, ki bog ve, kaj vse poje, popije, in da je zato tudi zmagal. Že takrat sem bil na dopinških kontrolah; na vsaki dirki, ki sem jo dobil, je bil v ozadju vedno tudi kanček tega, da je to on z druge strani Evrope. Tako ali tako vemo, da so bili Sovjeti in Vzhodni Nemci znani po državnem dopingu, pa so tudi mene stlačili tja zraven. Med profesionalci je bila stvar podobna, tekmovalci iz vzhodnega dela smo bili na udaru. Najlažje je pritisniti ob tla in se izkazati kot verodostojna ekipa, ki se bojuje proti dopingu. To se najlažje stori na ramenih nekoga, ki nima za seboj nikogar, niti močne zveze, ki bi ga zaščitila. Za takšna dejanja smo bili idealni zajčki. Dopinga nisem uporabljal, niti nisem pomislil, da bi to kdaj počel. V šport sem šel bolj zaradi tega, da vidim, do kam sežejo moje sposobnosti, koliko sem z mojim načinom dela sposoben doseči. Ko sem ugotovil, da naprej več kot toliko ne gre, sem spremenil način življenja in končal kariero. Doping je umetna zadeva in za lasten organizem ne more biti zdrava. Meni je šport všeč kot takšen, tudi zdaj, ko sem že starejši, odtečem kakšen maraton, tečem tudi na smučeh,« je bil poučen nekdanji vrhunski športnik.

»Pri določenih tekmovalcih pri uporabi dopinga denar niti ni v ospredju. Sploh šampioni imajo v sebi le željo premagovati svoje tekmece. Recimo, že Armstrong je znani ego, ki ga v športu redko srečaš. Svoje čase je bil prav nesimpatičen, nikoli ni imel veliko prijateljev, zdaj jih ima verjetno še manj. Poklicne pogodbe se podpisujejo enkrat na leto in takrat v ospredje pride denar. Na žalost se meni osebno že zdi, da so ti denarji, ki so zdaj v igri, morebiti delno že šli prek neke zdrave meje,« je Primož Čerin sklenil zelo pristen izlet v svet kolesarskega športa.

Sedem velikih krogov za Čerina

Primož Čerin je nastopil na dveh dirkah Tour de France; leta 1986 si je skupno prikolesaril 32. mesto, tri leta pozneje 40. Na Giru d'Italia je prav tako garal leta 1986 in bil skupno devetnajsti, leto pozneje je odstopil v 11., leta 1988 pa v 12. etapi. S kolesom, v okviru Vuelte, je prekrižaril tudi Španijo. V sezoni 1988 je v sedmi etapi predčasno končal to etapno dirko, v letu 1989 pa so mu v končne izide zapisali skupno 93. mesto. Na španskem krogu je leta 1988 osvojil eno etapno drugo mesto.