Bronasta senzacija, nad Slovenijo je polna luna

LUXEMBOURG – V velikem vojvodstvu Luksemburgu z glavnim mestom Luxembourg je slovenski namizni tenis spisal bronasto pravljico. Ta pa ima resnično zlati sijaj, kajti 36-letni veteran Bojan Tokić in mladci Darko Jorgić, Deni Kožul in Jan Žibrat, ki jih kot selektor vodi Jože Urh, so na ekipnem evropskem prvenstvu po porazu v skupinskem delu s Portugalsko z 0:3, zmagi nad Slovaško s 3:2, uspehu s 3:2 proti branilki naslova Avstriji, v četrtfinalu porazili Švedsko s 3:2, v polfinalu pa izgubili še z eno velesilo Nemčijo, 2:3 je bilo, in na koncu s Francijo povsem zasluženo in senzacionalno osvojili velikansko bronasto odličje. V finalu so se za zlato sicer udarili germanski in portugalski namiznoteniški igralci, Slovenci so torej izgubili le s finalisti. No, vedelo se je, da je Slovenija v vzponu, da sta Jorgić in Kožul izjemno nadarjena igralca, ki sta združila moči s premetenim lisjakom Tokićem. Slovenska igralna četverica je tako v Luksemburgu po dvanajstih letih, ko so bile v Aarhusu pod taktirko Jožeta Mikelna bronaste Biljana Todorović, Martina Safran in Helena Halas, v zadnjih dneh deželi na deževni strani Alp pribojevala drugo odličje na ekipnih prvenstvih. Bojan Tokić je tako postal igralec, ki ima na evropskih prvenstvih kolajno tako med posamezniki kot v dvojicah in zdaj še v ekipni konkurenci, vsega skupaj ima štiri brone.

»Ponosen sem na to, kar smo naredili. V namiznem tenisu ne moreš delati s silo, veseli me, da smo imeli presežke. Boljši smo bili kot kdaj koli, na tem evropskem prvenstvu smo zrasli, in tudi zame je to znak, da se fantje lahko merijo z vsemi najboljšimi. To je to, kar mene kot selektorja res veseli,« je bil prvi odziv slovenskega glavnega trenerja Jožeta Urha. Predvsem pa so slovenski mojstri loparja in celuloidne žogice pokazali, da nimajo le Bojana Tokića, temveč tudi njegove naslednike, čeprav Urh nanj računa še vsaj štiri leta. »To največ šteje. Bojan je vrsto let igral v ekipi, ki ni imela ambicij in se je težko prebijala v elitno skupino. Zdaj ima poleg mlade igralce, vidi, da ga bo lahko kdo nadomestil. Ohraniti ga moramo še štiri, pet let, največ, kar je možno, fanta ali fantje, saj jih je več, pa morajo zrasti in se približati. Potem smo lahko še bolj vrhunski. To, da smo zdaj bronasti, pa je obliž na vse treninge, na vso smolo, na vse to, kar se nam je doslej dogajalo,« je bil Urh še naprej upravičeno prešerne volje in je nadaljeval še bolj evforično: »Neverjetno, ne vem, kaj naj rečem. Nad Slovenijo je polna luna, ne vem, kaj se nam dogaja.

Dvomilijonski narod osvaja kolajne na košarkarskih, odbojkarskih prvenstvih, pred enim tednom smo blesteli v posamičnih športih. Zdaj pa še kolajna na namiznoteniškem prvenstvu, v tako globalnem športu. In na kakšen način so jo fantje osvojili! Prek velesile Švedske, ki jo reprezentance iz našega dela Evrope redko premagajo. Zdaj pa jo je ekipa, ki ima v svojih vrstah le enega izkušenega igralca, enega, ki je letos iz mladinske konkurence prišel v člansko, in enega, ki med člani nastopa drugo leto. Res ne morem verjeti, a hkrati se vendarle zavedam, da je bila to naša priložnost, ne vem, ali se bo še kdaj ponovila. Zdaj smo bili neobremenjeni, praktično nas nihče ni jemal resno, in to smo izkoristili. Odslej nam bo težje, na nas bodo gledali drugače, zdaj bomo mi nekakšni favoriti.« Jože Urh ne more prehvaliti predvsem Tokića in Jorgića. »Na tem prvenstvu smo bili ekipa. Jan Žibrat je v dvoboju s Slovaško poskrbel, da so se reči z začetka prvenstva obrnile v nasprotno smer.

Tudi Kožul je dodal svoje, a glavna sta bila vendarle Tokić in Jorgić. Bojan je bil v zadnjih dvobojih kot ferrari. Hiter, eksploziven in še lep povrhu. Jorgić pa je spet pokazal kakovost, ki jo je prenesel iz mladinske konkurence. V odločilnih trenutkih je hladen in zbran, nič ga ne spravi s tira. Ne moti ga, da že zanesljivo zaostaja, v mladinski konkurenci nismo delali panike, tudi ko je v odločilnem nizu izgubljal z 2:7. Nisem pa verjel, da lahko to prenese v člansko konkurenco,« je menil Jože Urh. »Pred tekmami sem si rekel, da ne bom zguba in jih bom dobil. Potreboval bom nekaj časa, da sploh dojamem, kaj nam je uspelo,« pa je povedal Darko Jorgić.