Več kot 21 let je že minilo od 20. maja 1992, ko je Slovenija v Slovenskih Konjicah odigrala prvo meddržavno tekmo. V goste so prišli Hrvati, v dresu Slovenije pa je bil tudi danes 53-letni Bojan Brodnik. Zdaj je trener, da ne bi šel priimek v košarkarsko pozabo, pa na parketu skrbijo njegovi trije sinovi: Miha, Jaka in Jure. Miha, rojen leta 1989, je trener mlajše selekcije pri Slovanu, Jaka (letnik 1992) brani barve Olimpije, najmlajši Jure (1996) pa je član Zlatoroga iz Laškega. »Imam tri sinove, vsi so povsem v redu fantje ter neverjetni prijatelji. Niso se še sporekli, drug drugemu privoščijo uspeh,« je na trojec ponosen oče Bojan.
Za Jako je verjetno najlepši teden v karieri. 4. julija je postal član Uniona Olimpije, dan zatem pa je bil izbran kot eden izmed šestnajsterice, ki bo začela priprave na evropsko prvenstvo. »Vesel in ponosen sem,« pristavi Brodnik. |
»Z najine strani so imeli in še vedno imajo veliko podporo. Ob vsem tem je bilo tudi precej logističnih zalogajev, saj je treba biti na vseh tekmah, včasih tudi na treh krajih,« nadaljuje nekdanji as Olimpije, ki je svojo športno pot začel pri Partizanu Moste, potem je igral pri Slovanu, Olimpiji, Novolesu, Heliosu in Kopru.
»Da bo takoj jasno – oče me ni silil, naj bom košarkar. Je pa res, da sem, ker sem ga tako občudoval, prvič prijel žogo v roke,« razloži Jaka. »Smo super družina, veliko se pogovarjamo, le želim si lahko, da bo tako ostalo. Oče ni nikoli skoparil z nasveti. Z mano je hodil na tekme, opravila sva tudi kakšen dodaten trening ali vajo. Od koga se bom učil in poslušal, če ne od njega?« Jaka je vesel, ker je upošteval očetove nasvete. Najbolj pa se mu je vtisnil ta: ne glej drugih, ampak vedno daj svoj maksimum ter potrpežljivo in pošteno čakaj na priložnost. In priložnost je prišla!
Pripravljen na krivice
Po več kot petih letih se je vrnil v Ljubljano k Olimpiji. Jaka je športno pot začel pri Slovanu, nato je odšel v Olimpijo, kjer pa so bili zanj rezervirani stranski koši. »Če bi takrat ostal pri Olimpiji, danes ne bi več igral košarke,« meni Jaka, Brodi za prijatelje. Ko ni vedel ne kod ne kam, je asa iz rokava potegnil oče in sinu predlagal, naj za eno sezono odide v koprski klub ŠD Koš Koper. »Odločitev se je izkazala za dobro, postali smo kadetski državni prvaki, jaz pa sem se potem preselil v Laško.«
Oče Bojan je vesel, da ima sin debelo kožo. »Njegova prednost je, da je na zadeve pripravljen. Krivice ga nikoli ne strejo, ampak gre iz njih še močnejši.« Pomembno vlogo v družini pa ima tudi mama Irena. »Podpira vsaj dva vogala pri naši hiši,« takoj poudari Bojan, ki se je z ženo spoznal na vlaku Sarajevo–Ljubljana. Bojan se je vračal s tekme, ona pa s smučanja na Jahorini. »Da ne govorim, da je morala oprati na tone opreme, a ji to nikoli ni bilo težko,« za konec poudari Bojan.
Bojan je 20 let vodil različne selekcije, v prejšnji sezoni prvič nobene. Letos upa, da se najde kaj zanj. »Kriza je, trenerjev je preveč, ekip pa premalo. Pa tudi precej trenerjev je iz tujine …« med vrsticami opozori, da v imajo Sloveniji raje tuje kot domače. |
