Deželo trese kriza, to se vidi tudi v športnih logih. Redki so klubi, ki mirno spijo in se prebijajo iz dneva v dan. Najbolj je kriza udarila po žepih košarkarjev. Eden od košarkarskih delavcev je na glas povedal, da je na trgu takšna ekipa domačih slovenskih brezposelnih igralcev, s katerimi bi odkrito šel po naslov prvaka v Sloveniji, v ligi ABA pa bi ciljal krepko proti vrhu. Klubi denarnih sredstev nimajo, v teh dneh, in še do konca avgusta bo tako, pa bodo poskušali izrabiti malce panike v košarkarskih vrstah. »Če se jim to posreči, lahko igralca dobijo za pol ali še manj cene,« pove eden od slovenskih zastopnikov. Po drugi strani gre med iskalci zaposlitve za košarkarje, ki so veliko preigrali, pri nekaterih gre kariera krepko proti koncu. »Vajeni so visokih številk, danes pa tega ni več,« opozori naš vir na drugo prvino, tretja pa se ponuja na dlani – visoke slovenske honorarje (pogodbe od 120.000 do 450.000 evrov) zbijajo Američani, ki pridejo v Evropo (Slovenijo) za pol ali celo tretjino cene!
Nekdanji mladi reprezentant Jan Močnik (letnik 1987), bil je generacija izjemnega Srba Miloša Teodosića, danes trenira z Olimpijo in čaka usmiljenja. Lani je prav tako treniral, a pred sezono ni bil dovolj dober. Potem so ga le poklicali, sezono je korektno in dobro odigral, v Olimpiji bi si že za voljo srca in odnosa zaslužil mesto. Branilec, 31-letni Vjeko Petrovič je specialist za obrambo. Njegov Helios se ni prebil v ligo ABA, zato je šel iskat srečo naprej. Dvaintridesetletni Vlado Ilievski morda ne spada povsem v to sfero – čeprav je na dlani – kluba nima. Zavoljo družinskih zadev je prekinil mastno pogodbo v Rusiji, sinoči je vadil z Olimpijo.
Niti hvala lepa mu niso rekli
Brez dela so tudi tri legende minulega desetletja. Petintridesetletni Marko Milič se je skoraj ponujal, a ga niso hoteli, čeprav še ni pozabljen spomin, ko je januarja 2009 moral na silo proč. Lani naj bi ga Sašo Filipovski vabil, pa Milko ni želel priti, letos pa Sašo ne računa nanj. Goran Jagodnik (1974) je novembra lani skoraj umrl za zeleno-bele, ko je preživel dve težki operaciji želodčne votline. Vrnil se je, pomagal, kolikor je pač lahko, a mu po koncu sezone nihče niti hvala lepa ni rekel. Menda je bilo krivo to, da je dober prijatelj z Janezom Rajgljem. Enaintridesetletni Sašo Ožbolt se je z družino umaknil na Obalo. Za njim je slaba in naporna sezona v Zagrebu, ki je imel še manj denarja za košarkarje kot Olimpija. Ožbolt je tej Olimpiji (devet let je bil njen član) veliko dal, bil vrsto let maskota, po sezoni 2004/05 pa bi se moral prodati na tuje. Pa se ni, ker mu je na reprezentančni akciji odpovedalo koleno. To se ni nikoli pozdravilo, Sašo pa je ostal brez velikega kupčka evrov. Miha Zupan (1982) je imel solidno sezono v Rusiji, danes nabira kilometre in trenira v pričakovanju novega kluba. Prav tako je z Markom Maravičem (1979), ki je kondicijo nabiral tudi s pohodi na Šmarno goro, delo si išče tudi dvojec bratov Zagorac, Sašo (1984) in Željko (1981), svoje minute pod košem in znanje bi rada prodala tudi Blaž Črešnar (1987) in Hasan Rizvić (1984).
Niso še za staro šaro niti niso dragi
Goran Jagodnik trenira v Italiji pri zamejskih Slovencih, kjer člansko zasedbo v kraju Breg v Dolini vodi njegov dober prijatelj Klemen Kladnik, drugi brezposelni košarkarji se znajdejo po svoje. »Nismo za staro šaro, še znamo igrati. Pa tudi dragi nismo. Dovolj sem v karieri zaslužil, sem pa vedno tu, da pomagam. Veste, ni vse v denarju, ampak štejejo pristop in odnos,« svojo misel sklene Jagodnik, potem pa se odpelje čez mejo na trening. Tam ga cenijo, pa še veseli so ga. Odnos in pristop pač. Pa tudi Američanov, ki bi zbijali ceno, tam nimajo.
