JEKLENA VOLJA

Brez roke do novih zmag

Objavljeno 03. januar 2013 08.41 | Posodobljeno 03. januar 2013 08.41 | Piše: Drago Perko

Nekdanji slovenski reprezentant Milan Adrinjek kljub hendikepiranosti odlično igra nogomet.

Brez roke, a z jekleno voljo mojster za mlade rodove (foto: Drago Perko).

PULJ – Ni ovir in preprek, te so le v naših glavah. Tako razmišlja tudi 37-letni Milan Adrinjek, nekdanji član reprezentance dvoranskega nogometa, še danes pa eden boljših igralcev malega nogometa v Sloveniji in na Hrvaškem. Za Mija, tako ga kličejo prijatelji, leta niso ovira, niti dejstvo, da igra (od rojstva) brez leve roke. »Brez nje sem se rodil,« nam brez drame pove med prazniki, ki so minili v znamenju igranja malega nogometa v Sloveniji in na Hrvaškem.

S svojimi vragolijami navdušil in zmagal na turnirju

December je tisti čas, ki ga imajo nogometaši radi. Družijo se z znanci in prijatelji, se malce sprostijo ter pozabijo na tegobe sivega vsakdanjika, ekipe pa poskušajo z zmagami na turnirjih oplemenititi družinski proračun. V teh težkih časih vsak evro prav pride.
 Z ekipo, v kateri so bili še Goran Jolič, Goran Miškič, Asmir Alič, Željko Mitraković, Amer Jukan in Andrej Struna, so zmagali na močnem turnirju v Pulju. Joliču je pripadla nagrada za najboljšega igralca, z devetimi goli je bil tudi drugi strelec turnirja, Mijo Adrinjek pa je bil avtor najboljših driblingov (tako imenovanih lažnjakov) na turnirju; tekmec je šel na eno stran, Adrinjek z žogo pa po svoje. Hvali ga tudi njegov soigralec Struna, skupaj pa so si priigrali 15.000 kun, kar je nekaj manj kot 2000 evrov, in si plen razdelili.
 Mijo to obvlada že vrsto let, od leta 2002 je igral v dresu Zagorja, s katerim je bil leta 2006 tudi državni prvak. Lani se je pri svojih 36 spet aktiviral.

Sin podedoval nogometne gene

»Prijatelji, predvsem Uroš Kroflič, Rade Rusmir in Alen Mordej, so me povabili, da pomagam Dobovcu Trgovinam Jager v 1. SFL.« Dobro jim gre, v državnem prvenstvu dvoranskega nogometa so na drugem mestu tik za Litijani. »Želim si, da ostanemo visoko. Po koncu sezone pa se poslovim,« namigne Milan, zdi pa se, da mu tega nihče ne verjame povsem. Četudi ima morda kakšen kilogram preveč, je za današnjo mladino pravi mojster, s svojim stasom pa zgled za vse, da ni nič nemogoče. Saj res, tudi tenis je igral, na prigovarjanje lepše polovice pa je opravil vozniški izpit. Milan že več kot 10 let dela v podjetju Grafika, z ženo Natašo imata sedemletno hčer Anejo in tri leta mlajšega sina Luka, ki je od očeta menda podedoval tudi nogometne gene.

Deli s prijatelji