Brez bratskega rivalstva ne bi bilo sijočih uspehov

LJUBLJANA – V rubriki legende na tej strani smo že predstavili Boruta Petriča, spodobi se, da opišemo življensko pot še druge kranjske plavalne veličine, Darjana Petriča. Bratska legendarnost torej na kvadrat. Pa pojdimo takoj in medias res, v sredino same stvari. Darjan Petrič si je na največjih tekmovanjih priplaval tri bronasta odličja: na evropskem prvenstvu leta 1981 v Splitu na 400 m prosto, na 1500 m prosto na svetovnem prvenstvu 1982. v ekvadorskem Guayaquilu in na EP leta 1983, bilo je v Rimu, na 400 m prosto. A titanski boj v Dalmaciji je še vedno plavalni ep, ki ga je s spomini potrebno na novo in novo podoživeti. V bazenu na Poljudu je zlat namreč postal Borut Petrič, srebro je osvojil veliki in favorizirani Vladimir Salnikov iz Sovjetske zveze, brona pa se je veselil Darjan Petrič. »Tista tekma je bila prva velika, kjer sem nastopil v finalu. To in uvrstitev v finale s četrtim izidom kvalifikacij je bilo že zame osebno presečenje, saj je bil v odplavanem času ogromen napredek. V finalu je bilo že na startu vzdušje v splitskem bazenu res fenomenalno, to je po krvi dodatno pognalo adrenalin. Seveda sem vedel, da realne možnosti za zmago nimam, bolj sem se osredotočil na norveškega tekmeca, on je bil tisti, ki me je najbolj ogrožal. Seveda pa ti življenje ne da miru, da ne bi spremljal, kar se je dogajalo meter, dva pred menoj, sam sem namreč plaval na šesti progi, Borut na četrti, Salnikov pa na vmesni. Tudi sam sem bil na cilju presenečen, da je zmagal Borut, saj je bil Salnikov na obratu na 350 metrih še v prednosti. Ne v pomenu, da bi privoščil, a prepričan sem bil, da Borutu v zadnjih 50 metrih ne bo uspelo premagati Sovjeta. Na cilju pa ga je prehitel za nekaj stotink, sam sem bil slabi dve sekundi za njima, a s pošteno prednostjo pred četrtouvrščenim. V tistem trenutku, ko sem se obrnil na levo, da pogledam semafor in ko sem videl svoje ime na tretjem mestu, sem izpustil živalski krik. Takrat sem bil prepričan, da je bilo to intimno in da tega ni slišal nihče, a sta mi kasneje starša povedala za omenjeno. Iz sebe sem s krikom dal svoje presenetljivo veselje, pošteno povedano, šele nato sem pogledal, ali je bil Borut prvi ali drugi. Ko sem videl, da je zmagal, sam pa sem bil tretji, sta bila to seveda resnično velika družinska in zgodovinska dogodka. Enako, kot sem bil vesel in srečen zaradi svojega brona, pa sem bil morebiti še malce bolj vesel Borutove zmage. Vse drugo pa je zgodovina,« je Darjan Petrič še enkrat prelistal zlato-bronaste strani jugoslovanske in slovenske plavalne zgodovine. Je pa o bratskem rivalstvu z Borutom pripomnil, da je bila to obema velika spodbuda, vsak trening je bila svojevrstna tekma, dokazovanje. To ju je gnalo naprej, bil je tudi neke vrste nadomestek dejstva, da so bili takrat v Kranju zelo slabi pogoji za plavalno vadbo. Obstajal je denimo, za trening v sedmih, osmih mesecih leta, le pokriti zimski 25-metrski bazen s štirimi progami v Savskem logu, kjer se je v eni gnetlo po šest, sedem, osem plavalcev. »Prepričan sem, da Borut, če ne bi bilo mene, niti sam, če ne bi bilo njega, še zdaleč ne bi mogla doseči tistega, kar sva v svojih plavalnih karierah. Nikdar pa se nisva zgovarjala na to, da imava slabe pogoje, delaš v pogojih, kakršne pač imaš,« smo slišali in še naslednje: »Če sva vsaj minimalno prispevala k temu, da Kranj zdaj pokriti olimpijski bazen, odprl se je leta 1994, ima in da ga lahko uporabljajo generacije, ki so prišle za nama, sva seveda oba vesela in je prav, da Kranj takšen objekt ima. Ne le to mesto, tudi slovensko plavanje.«

Rekord veljal 24 let

No, doseženi čas za bronasto žlahtno kovino na kilometer in pol z ekvadorskega SP pa je bil državni rekord Slovenije kar 24 let, vse do 2006. »Luka Turk ga je takrat popravil na svetovnem prvenstvu, tisti moj čas 15:10,20 je bil leta 1982 res odličen rezultat. Po eni strani sem zelo vesel, da ga je popravil Turk, bil je zelo dober plavalec, prijetna osebnost in velik garač. Po drugi strani pa je to svojevrsten dokaz odličnosti mojega dosežka, takrat je bil to peti ali šesti izid na svetu vseh časov. Kot zanimivost, z omenjenim časom se na olimpijskih igrah v Londonu leta 2012 denimo prvič ne bi več prišlo v finale,« je pojasnil nekdanji plavalni dolgoprogaš. Mlajši, danes 52-letni, od bratov Petrič je bazensko nastopil na treh olimpijskih igrah: v letih 1980, 1984 in 1988, njegova najboljša uvrstitev je bilo 6. mesto na 400 m prosto na OI 1984 v Los Angelesu. »Zgodovina in knjiga mi bosta kot najboljšo olimpijsko uvrstitev pisali tisto iz leta 1984, to ni sporno. Dejstvo, to me tudi ni sram priznati, je, da bi se v Los Angelesu res moral zelo bojevati za uvrstitev v finale, če bi bili tam tudi predvsem Sovjeti, ki pa jih zaradi bojkota ni bilo. Štiri leta pozneje v Seulu pa so bili prisotni res vsi najboljši plavalci. Tam sem se uvrstil v finale na 1500 m in bil sicer na koncu osmi, saj so me zelo izmučile kvalifikacije, kjer sem si finale priplaval za bori dve stotinki sekunde. To je bilo tudi moje zadnje veliko tekmovanje, čeprav sem bil, po zdajšnjih kriterijih, star le 24 let. Kariero vrhunskega plavalca v svetovnih pogojih sem začel že pri 16. letih, to je bilo osem let ne le trdega treniranja, tudi vsega, kar je bilo povezano s stresom in tekmovanji. Predvsem pa spoznanje, da v tistem trenutku in letih, saj tudi danes verjetno ni bistveno drugače, kombinacija vrhunskega športa in študija ne gresta skupaj. Pri 24. letih sem spoznal, da je moja generacija iz srednje šole že blizu diplome, sam pa sem se mučil in sem bil šele na začetku študijske poti. Nekaj mesecev po Seulu sem se tako odločil, da je čas, da se posvetim študiju. Plavanje je šport, kjer si ne moreš zagotoviti neko finančno svobodo ali zalogo, da bi lahko preživljal sebe in predvsem svojo družino,« je Darjan izpostavil svoje takratno zrelo razmišljanje.

Ljubljanska žalost

No, kot nekdanjega predsednika Plavalne zveze Slovenije pa nas je zanimalo tudi njegovo mnenje o trenutnem položaju in kakovosti domačega plavalnega športa. »V Sloveniji se zelo dobro dela, veseli me, da imamo v tem trenutku približno 2200 aktivnih plavalcev. Od šest-, sedemletnikov do starejših, imamo vrhunske tekmovalce, ki na največjih tekmovanjih osvajajo kolajne. V Sloveniji plavalna tradicija obstaja. Z izjemo Ljubljane, ki ima izredno slabe pogoje, so v drugih plavalnih središčih ti zagotovljeni. Ljubljana je največje mesto in tudi ljubljanski klubi predstavljajo največji delež slovenskih plavalcev. V tem trenutku je v Ljubljani registranih približno 400 plavalcev, to je 20 odstotkov vseh v Sloveniji, pogoje pa imajo resnično najslabše. Res je žalostno, da prestolnica nima boljših objektov. Bilo bi prav, da bi ljubljanski plavalci dobili bazen, kakršen jim gre. Morda je napaka v tem, ker se toliko pričakuje od objekta, ki je predviden na Iliriji. Moje laično in popolnoma neobremenjeno mnenje je, da bi za denar, na katerega je ocenjen ta projekt, Ljubljana že lahko dobila vsaj tri, štiri bazene, podobne, kot so jih v zadnjih desetih letih zgradili v Zagrebu,« je bilo Darjanove mnenje, kateremu gre pritegniti. »Glede na populacijo v Sloveniji lahko s ponosom rečemo, da imamo že leta in leta sorazmeren delež vrhunskih plavalcev. Ta je daleč nad povprečjem. To dokazuje, da je plavanje kot šport zelo pribljubljeno, ni težava plavalce dobiti, po drugi strani se delo v klubih izvaja nadvse kakovostno. Plavalna zveza Slovenije kot krovna organizacije vsa ta leta pelje dobro politiko. Je pa žal tako, da se na največjih tekmovanjih pomeriš z državami s 300 ali več milijoni prebivalcev, ki so ekonomsko bistveno močnejše in ki tudi sorazmerno veliko več vlagajo v ta bazični šport. V Sloveniji imamo toliko plavalcev, kot je denimo v Italiji registriranih klubov. Vsak finale ali kakršenkoli odmeven rezultat slovenskih plavalcev je zato tudi s statističnega vidika ogromen dosežek,« je bilo še slišati. Darjan Petrič je bil tudi predsednik plavalnega kluba Triglav iz Kranja, s klubskega stališča pa je podal zelo zanimivo misel: »Morda se kakšen plavalni strokovnjak ne bo strinjal z menoj, a najboljši trenerji bi morali delati z najmlajšimi plavalci. Po eni strani tako delaš selekcijo, da res izbereš najboljše, po drugi strani pa s tistimi, ki jih spoznaš za dobre, piliš tehniko in drugo. Težko pa je prepričati nekega vrhunskega trenerja, da je na dolgi rok veliko bolj koristno, če dela z mladimi plavalci. Sami smo tako Roniju Pikcu, nekdanjemu selektoru slovenske reprezentance, namenili kadete in to je izkazalo za dobro odločitev.« Omeniti vsekakor še velja, da je bil Darjan Petrič ob vseh plavalnih nalogah, tudi sin Jan Karl in hčerka Nika Karlina sta šla v vrhunske plavalne vode, tudi član izvršnega odbora Olimpijskega komiteja Slovenije ter njegov podpredsednik in predsednik odbora za vrhunski šport. Skratka, vsega izjemno zanimivega in miselno preudarnega, kar je Darjan Petrič povedal, pa žal ni šlo na to stran; legendarni status našega nekdanjega asa je povsem upravičen.