Boj Murićev za lovoriko

Ob nedeljah je v stanovanju Murićevih v Ljubljani veselo, prijetno, družinsko. Košarkarja Dino in Edo sta doma, v gnezdu, iz katerega sta poletela v svet. Dino je član Union Olimpije, Edo Krke, oba pa v tej sezoni igrata najbolje v svojih karierah. Da bi le imela manj smole s poškodbami. »Mati pripravi kosilo, vmes pa si povemo, kako smo, kako nam gre, kaj nas muči,« Dino pojasni, kakšna je družinska idila ob koncu tedna. Z bratom po navadi kakšno prosto uro namenita še prijateljem, med tednom za kaj takega zaradi treningov v klubih časa pravzaprav ni. Krka in Olimpija se tačas pripravljata na veliki derbi, v soboto se bo trlo ljudi v novomeški dvorani. Brata, kljub temu da sta vsak na svoji strani, nimata tihega tedna, komunikacija ostaja pogosta. »Morda malce manj govoriva, če začutiva, da kdo od naju rabi poseben mir,« pravi Dino, ki upa, da bo Edo po poškodbi lahko zaigral. Verjetnosti za to je bolj malo, po poškodbi levega kolena si je Edo nalomil palec na levi nogi. 
Včasih sta se pogosto medsebojno pokrivala, tako je bilo tudi na superpokalu, ko je lovorika pripadla Krki, pokal Spar pa je romal v vitrine Union Olimpije. »Zdaj sam več igram na bližje košu, Edo na krilu, zato menim, da se to pot ne bova pokrivala.« Ena zmaga še ne bi prinesla pomladi, bi pa dala samozavesti zasedbi Olimpije, ki z Dinom še ni postala državni prvak. »Želim si, da se to prekine in da lovorika pride v Ljubljano,« prizna Dino, ki je imel na začetku sezone težave s poškodbo, potem pa ni dobil prave priložnosti.

Ko sta Aron Baynes in Dylan Page zapustila Stožice, je Dino zagrabil priložnost z obema rokama, postal je nepogrešljiv člen Olimpije. Trener Sašo Filipovski mu zaupa: »Čutim, da mi verjame. To mi ogromno pomeni, saj mi ni treba več razmišljati, ali bom po eni napaki zamenjan, hkrati pa sem postal koristen za ekipo.« Edo in Dino sta borca, to sta jima že zgodaj vsadila mati Snežana in oče Fehim. »Primarna vzgoja je najbolj pomembna,« poudari Dino, ki je z bratom hitro pristal v športnih logih. Če ne bi bil košarkar, bi bil nogometni vratar, poprej sta se pečala še s tekvandojem in odbojko. »Bil je zelo nadarjen vratar, vabili so ga v reprezentanco,« ga pohvali Edo, ki je tudi sam brcal usnjeno usnje v Nogometnem klubu Šmartno, potem pa našel srečo v košarki. Po nasvetu prijatelja Dejana Mlakarja sta oba postala člana Parkljev Ljubljana.
 Po bratih Udrih, Lorbek, Dragić je slovenska reprezentanca dobila še brata Murić. Dina je opazil že Memi Bečirović, Eda je na evropsko prvenstvo v Litvo popeljal sedanji selektor Božidar Maljković. »Naredil bom vse, da tudi letos opozorim nase in si izborim mesto med dvanajsterico,« zatrdita oba v en glas. Dino uradnega nastopa v dresu Slovenije še nima, Edo pač – 11 jih je nabral: »To je izjemen občutek, ko prideš v slačilnico z asi, kot so Goran Dragić, Erazem Lorbek in Boštjan Nachbar, tam pa te čaka dres s tvojim priimkom in številko ... Ko to doživiš, veš, da si naredil nekaj velikega,« pove Edo, ki ima še leto dni pogodbe s Krko, Dino pa naj bi bil Olimpiji zvest še dve leti. Edo, 21 let mu je, se spogleduje z odhodom v tujino, 23-letni Dino pa o tem ne razmišlja. »Najprej moram pozdraviti ta prst. Če bom ocenil, da je bolje, da ostanem še sezono v Krki, ne bo nič narobe,« sklene Edo.