Bogdan Tanjević je cenil mojstra s Kodeljevega

Z nekdanjim košarkarskim asom Bojanom Brodnikom se srečamo v Ljubljani na Kodeljevem, nekaj sto metrov proč od njegovega doma. Ravno je končal trening ene od mlajših selekcij Slovana. Bdi nad otroki, uči jih košarke, tiste prvinske. Verjetno tudi pravilnega meta in odriva, po katerih je bil Brodnik znan ne le v Sloveniji, ampak po celotni regiji. »Lani sem imel selekcijo U13, zdaj imam pionirje. Trening otrok je prava terapija. Imam srečo, ker so v skupini otroci, ki jih košarka zanima,« za dober uvod opiše svoj trenutni delokrog (v košarki).

Trenerji ves čas na voljo

»Začel sem z nogometom,« se spomni športnih začetkov suhljatega fantiča, ki je kolesaril vsak dan z enega konca Ljubljane na drugi, da bi prišel na trening nogometne Olimpije, kjer je bil vratar. »To niso bili časi, ko so starši razvažali svoje otroke na dejavnosti. Nekajkrat me je ujela taka nevihta, bil sem ves premočen, zato sem zbolel. Doma smo se odločili, da najdemo šport, ki bo bližje domu,« pojasni, kako je zapustil nogomet. Pa ga je imel rad. Bil je del domače tradicije. Z očetom sta bila redna gosta na tekmah Olimpije za Bežigradom. Potem je prišla na vrsto košarka, Bojan je najprej igral za Partizan Moste, potem za Slovana, ki je imel v tistih letih najlepše zunanje igrišče daleč naokoli. Tu se je zbiralo staro in mlado. »Imeli smo tribuno za 300 ljudi in pet dreves, ki so skrbela za senco. Zadaj je bil park, kjer se je igralo in pelo. To so bili časi,« z nemalo nostalgije govori Brodnik, ki je pogosto treniral z Bogdanom Romškom. »Trenerji so imeli pogodbe za nedoločen čas. Na voljo so bili vedno, ko je prišel igralec, ki je hotel trenirati. Pogosto sem prišel, veliko sem za met in skok delal tudi sam,« nadaljuje Brodnik. Na enem od preglednih treningov, kamor so na podlagi interne lige povabili 36 igralcev, je ostal kot zadnji brez peterke. To ga je še podžgalo, v dveh letih Slovan brez njega ni več mogel.

Jugoslovanska šola

S Slovanom je postal kadetski republiški prvak, v finalu so Kodeljevčani, v ekipi so bili tudi Tone Vidmar, Bojan Suvorov in Valter Valenčič, ugnali Olimpijo s Stanetom Premrlom, Mitjo Muho in Bogdanom Blaznikom. Uspeh je bil še toliko večji, ker je v isti sezoni Olimpija postala v tej kategoriji državni jugoslovanski prvak. Vmes se je Bojan šolal, obiskoval je gimnazijo Moste, kjer je naletel na precej razumevajoče učitelje. Ob tem je še naprej trdo treniral. Po navadi ga je ob sedmih zjutraj pred dvorano pričakal Janez Drvarič, s katerim sta trenirala do desetih. »To so bile pasje ure. Na koncu treninga sem bil tako utrujen, da niti koša nisem videl... To so bile še metode stare jugoslovanske šole, ko se je resnično delalo za met. Tek, odkrivanje, finta, serija desetih zadetih. Ne pa danes, ko mladi zadenejo tri mete, in že mislijo, da so opravili trening meta. Ključ dobrega meta je, da si pripravljen nanj. Male skrivnosti velikih mojstrov pa so, kdaj sprožiti, kako namestiti roko in dlan,« opiše Bojan, kako se je včasih garalo. Opaža, da se v klubih premalo pozornosti namenja metu, tehniki in odpravljanju napak. Včasih so bili temu namenjeni dopoldanski treningi, danes žal ne več, dopoldanski in večerni trening pa sta si precej podobna. Brodnik je hitro prišel do članov, ki so igrali v 2. jugoslovanski ligi. Bil je med boljšimi strelci in nanj so postali pozorni drugi jugoslovanski klubi. Najbolj beograjski Partizan. Predstavniki kluba so prišli v Ljubljano na Brodnikov dom, z očetom so se sestali v domači dnevni sobi. Pa se Bojan ni odločil za odhod v Beograd, ampak na drug konec Ljubljane. Leta 1981 je postal član Olimpije. »Igralci so hodili v tujino stari 30, pozneje 28 let. Ni bila ravno praksa, da si šel v drugo republiko. Saj tudi selitev v Olimpijo ni bila slaba izbira,« odločitev utemelji Brodnik. Z dobrimi igrami je nase opozoril selektorja jugoslovanske reprezentance Bogdana Tanjevića, ki je cenil Bojana in njegovo delovno etiko. Ljubljančan je postal edini drugoligaški igralec v reprezentanci, ki je leta 1981 osvojila bron na univerzijadi v Bolgariji. V Olimpiji je ostal štiri sezone, vmes je služil vojsko. Sledila je vrnitev k Slovanu, eno sezono je bil v novomeškem Novolesu, potem dve v domžalskem Heliosu. Kariero je sklenil v Kopru, v sezoni 1992/93 je bil s Primorci državni podprvak, takoj za Olimpijo!

Navijači na pomoč

Koprčani so pred sezono sestavili močno zasedbo. Poleg Brodnika so pripeljali Zlatka Šantlja, Bojana Lapova in Američana Vincenta Reynoldsa. Trener je bil Vječeslav Kavedžija, kot 16-letnik se je v ekipi kalil Goran Jagodnik. Med sezono se je moštvu priključil svojčas izjemno nadarjeni organizator igre Tomaž Vide. Projekt je imel smolo, ker je tako na začetku sezone ostal brez glavnega sponzorja. A se Primorci niso dali. Duša kluba je bil direktor Rado Krmac, denar za igralce so zbirali na srečelovih. Navijači so po Kopru naprosili nagrad (trenirke, kuponi za pice in podobno), vsaka srečka je zadela. »Na koncu srečelova je ves denar dobil trener, ki ga je potem razdelil. Ker sem imel družino in dva otroka, sem prišel prvi na vrsto,« pripoveduje Brodnik. Z dobrimi igrami se je našel sponzor, Koprčani so sezono sklenili kot Slovenica Koper, v finalu pa jih je s 3:1 v zmagah odpravila Olimpija. Po koncu sezone so sledila slavja in pikniki z navijači. Posebno druženje je za igralce organizirala lovska družina v Brkinih, ki jo je vodil oče Gorana Jagodnika. Brodnik bi po tem uspehu še igral, a je imel smolo, ker si je na pripravah na novo sezono težje poškodoval koleno. Med sprintom po Rogli je naglo zavrl, ker mu je pot prekrižal doberman nemškega turista. Za nameček je še igral, levo koleno pa se mu je zdrobilo.

Skrbi ga

Po koncu igralske kariere je postal vodja mladinskega pogona Slovana, s katerim je leta 1997 postal državni prvak. V finalu v športni dvorani gimnazije Bežigrad so premagali Maribor Ovne s 97:92, ob polčasu je bilo 39:53. Goste je vodil Memi Bečirovič, v ekipi je imel Boštjana Nachbarja in Sanija Bečiroviča, Brodnik pa najboljšega obrambnega igralca turnirja Marka Maraviča in prvega strelca Jako Lakoviča (62 točk). V tej sezoni (1996/97) je Brodnik člansko ekipo Slovana zadržal v 1. ligi, potem pa pri Slovanu več kot 15 let ni deloval. Vrnil se je leta 2014, ko je prisluhnil pozivu tedanje vodilne garniture kluba, da bi bivši igralci pomagali preživeti Kodeljevčanom. »Odziv ni bil ravno velik. Bivši igralci bi se lahko odzvali v večji meri,« meni Brodnik, ki je vmes delal na Jančah, Juriju Plava Laguna, Fragmatu Cerknica in Lastovki. »Ni mi vseeno,« odvrne, ko ga vprašamo, ali ga kaj skrbi, kam drvi današnja košarka. »Moti me, ko starši in menedžerji že zganjajo paniko, če fanta pri 15 letih ni v Španiji. Starši preveč časa namenijo raznim analizam, s katerimi utrujajo otroke. Veliko mladih tega ne zdrži. Kot trener poskušam vplivati na to, miriti situacijo. Vsi so postali preveč nestrpni. Igralci pozabljajo, da so tako dobri, kot je ekipa boljša zaradi njihove igre,« opozarja na problem preambicioznih staršev. »Dogaja pa se, da mladi prehitro prihajajo v člansko ekipo, ne da bi bili izdelani in šolani. Pri članih za učenje ni časa,« zatrjuje sogovornik. Nemudoma bi zmanjšal število tujcev v slovenskih ekipah. Včasih je veljalo, da so klubi pripeljali igralca iz tujine, ki je bil za razred boljši od domačih. Brodnik danes živi v Ljubljani z ženo, s katero sta ponosna oče in mama treh sinov. Najstarejši Jaka je član Tajfuna, Miha trener pri Slovanu, kjer igra tudi najmlajši sin Jure. O košarkarski dinastiji Brodnik se bo torej še slišalo.

Odpadel kot 13.

V dresu Slovenije uradnega nastopa nima. V letu 1992 je igral na petih pripravljalnih tekmah. Tako je 8. maja v Tolminu univerzitetni ekipi Michigana nasul 18 točk ob zmagi Slovenije s 106:100. V izbrani vrsti je bil 20. maja v Slovenskih Konjicah, ko je Slovenija s 74:93 izgubila proti Hrvaški. Pred olimpijskimi kvalifikacijami je odpadel kot zadnji, 13. igralec. Velik pečat je danes 56-letni Bojan Brodnik pustil v Šolski košarkarski ligi (ŠKL), kjer je osem let vodil tekmovanja. »Moti me, ko starši in menedžerji že zganjajo paniko, če fanta pri 15 letih ni v Španiji.«