Bodibilding prava učna ura anatomije človeškega telesa

KOPER – Ker smo zaljubljenci v antično dobo in nam moderni etični in estetski kaos pomeni veliko manj kot intelektualno in umetniško navdahnjeni starogrški časi, začnimo z naslednjimi mislimi. Namreč, upodobljeni grški bogovi so zelo podobne telesne zgradbe, kot so bodibilderska telesa. Načelo lepote se je torej vzpostavilo že v davnini, in to dokazuje, da je mit o mišičastem telesu v človeštvu trdno zasidran. Estetika je imela od vedno pomen pri človeškem telesu. No, to so bile besedno izražene misli bodibilderja Duška Madžarovića, danes 49-letni v Ljubljani rojeni Koprčan pa je v naši rubriki legende v takšnem slogu tudi razložil blišč in težave bodibildinga.

Duško Madžarović je najprej vadil nogomet, prešel v plavanje, ko je bil veslač, je bil tudi član jugoslovanskega reprezentančnega osmerca. »Moje prvo srečanje z utežmi je bilo pravzaprav v veslaškem klubu Nautilus. Na koncu sem jih vedno bolj in bolj uporabljal, nekoč pa sem v trafiki slučajno opazil revijo s Petrom Čelikom in videl, da obstajajo takšna telesa. To je povzročilo velik klik v moji glavi, zaradi tega sem tudi zamenjal šport in dejansko začel bodibilding. A takrat ni bilo centrov za fitnes, trenerjev, ničesar, kar bi mi dalo osnovo, da bi sploh lahko začel. Torej, startal sem praktično z ničle,« je Duško Madžarović začetno besedno težo v svojem fitnesu (gymu) California dvignil z lahkoto. Začetnika slovenskega bodibildinga sta bila z bratom Dejanom. »Ta je v bistvu najprej še vztrajal v atletiki, bil je sprinter, potem ko je v nekaj letih videl moje občutne spremembe v telesnem videzu, pa je pustil ta šport in bodibilding začel še sam.« No, v takratnih časih ni bilo niti svetovnega spleta, da bi občudovalci kulta telesa kaj izvedeli prek njega, da o orodju ne izgubljamo besed. »Zvarili smo si ga sami, bila je res neke vrste kamena doba v tem športu. Po prve podatke smo hodili v Trst, tam so že bili moderni klubi za fitnes,« se je spominjal Madžarović, ki je kot bodibilder nastopal v kategoriji nad 100 kilogramov. Ponaša se s trikratnim naslovom svetovnega prvaka, v letih 1999, 2006 in 2007, evropski prvak je bil leta 1995, trikrat še najboljši v nekdanji državi, brat Dejan je bil na zemeljski obli najboljši štirikrat. »Za naslove prvakov pa nikoli nisem dobil niti evra,« pristavi sogovornik. Udejanja se tudi kot trener, odkar trenira sebe, vadi tudi druge, to je tako rekoč že trideset let. Izpostavimo še Madžarovićevo sodniško vlogo, predvsem pa dejstvo, da je ustanovitelj in predsednik zveze IBFF (International bodybuilding and fitness federation) s sedežem v Kopru. »Ima prek 50 držav članic in se tudi zelo hitro širi in raste, je pa edina zveza, ki je sestavljena izključno iz nekdanjih tekmovalcev. Ne pustimo pač, da poleg pridejo struje, ki imajo v tem športu poslovne namene.« Letos pa svetovnega prvenstva IBFF ne bo v Kopru, saj od Mestne občine Koper zveza s sedežem na Obali nima nobene podpore. Nasploh je ni niti v državi, SP je bila tako prisiljena preseliti v špansko Cartageno. »Zanimivo, da en takšen dogodek s čez 200 tekmovalci iz več kot 30 držav za Koper ne predstavlja ničesar, medtem ko se druga mesta potegujejo za to. Nimamo težav, kam dati SP, osebno pa mi je žal, da to ni v Kopru. Za tega sem prej lahko tako uredil, glede na to, da imam veliko vlogo pri določitvi, kje bo tekmovanje, ni pa bilo konkretne podpore. Dobivali smo drobtinice, kakšen lokalni dogodek z manjšim namenom pa je dobil večja sredstva, kot smo jih mi,« je bilo slišati. Državno prvenstvo v bodibildingu bo 13. maja v Rušah, tam bo tudi izbrana reprezentanca za evropsko prvenstvo 20. maja v Budimpešti in za SP 17. junija.

Ekstremno prehranjevanje

Stara navada je železna srajca, Duško Madžarović še vedno vsak dan vadi po dve uri, z izjemo nedelje, ko se sprosti v družinskem okolju. Jedilnik je iz zelenjave, mesa, rib in jajc, seveda je v bodibildingu prehrana zelo pomembna. »V bistvu pri nas več kot 50 odstotkov rezultata tvori prehrana. Bodibilderji v nasprotju z drugimi športi, kjer je prehrana sicer pomembna, a ne toliko, poskušamo mišično maso nadnaravno povečati v obliki volumna. Pri nas se ne ocenjuje moč mišic, temveč njihov obseg. Bodibilderji morajo uživati tudi od tri do štiri grame proteinov na kilogram telesne teže. Kar bi pomenilo, da recimo stokilogramski atlet lahko zaužije tudi prek 300 gramov beljakovin. Kar pa spet pomeni, da je treba čez dan pojesti vsaj sedem, osem obrokov, da lahko takšno količino hrane sploh vnesemo v telo. Zakaj je tako malo dobrih bodibilderjev? Ravno zato, ker je ta prehrana tako težka, ekstremna. Trening v bistvu dnevno zajema poldrugo uro do dve, to ni tako strašno težko kot od jutra do večera jesti na vsaki dve uri. V telo vnašaš jajca, meso, ribe, tu pa tam mlečne izdelke, tudi ko nisi lačen. Približno imamo izračunano, koliko telo potrebuje, toliko tudi vnašamo, prehranjevanje je resnično avtomatsko, in pri tem je potrebna velika volja. Običajne stranke fitnesa me denimo po štirih, petih dneh mojega režima vprašajo, ali jim lahko spremenim zajtrk, saj že štiri dni jedo jajca. Predstavljajte pa si, da mi recimo že dvajset, trideset let užijemo praktično enake količine ob istih urah, saj to pač obravnamo kot del tega športa. Ne prehranjujemo se takrat, ko smo lačni, in ne jemo hrane, ki nam je všeč, ki nam je dobra po okusu. To ne obstaja, z izjemo vikendov, ki so po navadi sproščeni ravno zato, da glava ostane čista,« je obrazložil naš svetovni prvak v kultu telesa. Nismo pa mogli zaobiti niti diete pred tekmovanji. »To je po navadi dvanajst tednov strogega režima, ko poskušamo telesno težo zmanjšati v pomenu, da zmanjšamo odstotek telesne maščobe. Pridemo na njeno zelo nizko raven, lahko je tudi samo štiri-, petodstotna. Kar pomeni, da je koža zelo tanka, mišica zelo vidna, in potem pride ta bodibilderska podoba. Človek bi lahko rekel, da se učimo anatomije človeškega telesa. To stanje bodibilderja, kot ga vidimo na tekmovanjih, lahko traja zelo kratek čas. Telo v takšnem stanju ne more zdržati dolgo, diete so stroge, kalorij vnašamo manj, kot jih porabimo, nenehno smo v nekem pomanjkanju. Dejansko je atlet, ki se pripravlja na tekmovanje, izčrpan, telo je resda brez maščobe, a tako vzdržimo le nekaj tednov. Nato pa mora človek spet začeti jesti, tudi metabolizem se nam s tem spet nekoliko dvigne in telo si opomore od stresa. Priprava na tekmovanje je velik stres za telo, in ko to mine, telesu spet vrnemo hrano, ki jo potrebuje. Ne bom rekel, da je bodibilding v tem pomenu najbolj zdrav šport, teh dvanajst tednov je tako rekoč na meji z zdravim razumom, saj tekmovalci lahko jedo le belo meso, brokoli, ribe, to je stresno tudi za telo. A to je edini način, da pride v to stanje, da je telesna maščoba resnično na minimumu,« smo dobili prehrambno lekcijo. Kaj pa dodatki k prehrani? »Te uporabljamo v bistvu vse in tudi to je velik strošek, bodibilding je zelo drag šport. Torej uporabljamo vse vitamine, minerale, tudi aminokisline, beljakovinske praške pred treningi in po njih ali celo med njimi. Vsi ti izdelki nanesejo tudi po nekaj sto evrov na mesec. Ob dveurnem delu s težkimi utežmi v telovadnici moramo telesu, ki je pod stresom, vrniti, kar smo porabili. Vedno sem pozival, da mora ostati bodibilding pretežno zdrav šport. Vedno pa sem bil proti dopingu in vedno poskušam mlade tekmovalce učiti, da se s športom ukvarjajo na zdrav način. S svojim primerom, imam skoraj petdeset let, lahko pokažem, da je telo še vedno lahko videti sorazmerno dobro, sicer ne kot takrat, ko sem imel 25 let, a če imaš redno vadbo in dokaj zdravo prehrano, menim, da lahko človek naredi veliko,« smo slišali razlago.

Čudake na stranski tir

Duško Madžarović trdi, da ukvarjanje z bodibildingom ni donosno, prej nasprotno. »V bistvu moraš dosti zaslužiti, da lahko potem za ta šport tudi zapraviš. Na žalost sta prehrana in režim, ki se ga moramo držati čez leto, zelo zelo draga. Tudi tekmovanja so po navadi v tujini, razen v zadnjih letih, ko smo jih priredili tudi v Kopru,« sva z diplomiranim inženirjem prometa, dokončal je fakulteto za promet v Portorožu, udarila po finančni slabosti večine športnih panog. Tudi slovenska miselnost v odnosu do bodibildinga spada v to kategorijo, torej kakšni predsodki padajo? »Ljudje, ko vidijo te ogromne mišice, v prvi sapi ne pomislijo, koliko let treninga je v ozadju in koliko odrekanja. Pomislijo na napihnjene mišice, ki so z umetnimi snovmi zelo hitro prišle na površje. Če bi obstajale hitre poti, bi bilo bodibilderjev ogromno. V Sloveniji nikoli nisem imel neke strašne podpore, da bi me nekdo cenil kot športnika, v nasprotju z obravnavo v ZDA. Tam sem bil že nekajkrat, in kot nekdo, ki ima mišice, sem bil v javnosti in medijih neverjetno pozitivno obravnavan. Morda pa smo vseeno narod, ki ima bolj v ospredju neke druge športe in so potem bodibilderji čudni, če pa je nekaj čudnega, se to da na stranski tir. Kult mišice je denimo prisoten pri reklamah. Tudi obiskovanje centrov za fitnes je dosti bolj množično kot pa pred 20 ali 30 leti, tudi v Sloveniji je zraslo neverjetno število centrov. Občutek imam, da smo mi z mišicami v Sloveniji v kategoriji s tetoviranci in obritoglavci, torej skupaj avtomatično nekaj negativnega,« je bil Madžarović upravičeno kritičen. Kajti kult mišice je denimo onkraj luže zelo pozitiven, očitna primera sta Arnold Schwarzenegger in Dwayne Johnson z nadimkom The Rock. Sklenimo pa bajkersko; naš nekdanji bodibilderski as Duško Madžarović, sinova, 14-letni Luka in 13-letni Timej, sta že športno dejavna v fitnesu oziroma nogometu, je tudi navdušen motorist. Doma ima predelano yamaho (1300 kubikov ima) in 1700-kubičnega harley-davidsona.