LONDON – Ko gre za športni dogodek, ki naj buri duha angleškim plemenitašem, potem so na vrhu konjske dirke v Ascotu in teniški turnir v Wimbledonu. Kot na pariškem Rolandu Garrosu se je tudi na tribunah v jugozahodnem Londonu trlo znanih osebnosti, jagode in beli šport pa še oplemenitijo že tako plemenitega duha.
In ravno zmaga Marion Bartoli nad Nemko Sabine Lisicki s 6 : 1 in 6 : 4 v wimbledonskem finalu posameznic je temu turnirju morda dala nekaj pridiha francoske revolucije. Tenisačica, rojena v Le Puy-en-Velayju in živeča v Ženevi, je pot do svoje prve zmage na turnirjih za veliki slam namreč oblikovala po svoje, daleč od ustaljene prakse. Živahna Francozinja pa je po triumfu takoj namignila, da je uspeh ne bo pokvaril: »Vedno bom ostala ista. Skromna, nevsiljiva in preprosta, skratka na trdnih tleh.« Na finalni dan se v Wimbledonu tako ni odrekla ustaljeni kavici, svoj uspeh kariere, dobila je sedem zaporednih dvobojev brez izgubljenega niza, ni pa se pomerila z nobeno izmed prvih desetih nosilk, pa je opisala z naslednjimi besedami: »Zveni tako prijetno, že ko samo slišim wimbledonska prvakinja. O tem sem sanjala, trdo sem delala, šla skozi bolečino, solze in padce, in pripetilo se je.«
Zdaj že 28-letnico je nekoč treniral oče Walter, po poklicu sicer zdravnik, ki je zaradi hčerke tudi pustil službo, zdaj je pod taktirko nekdanje odlične teniške igralke in tudi wimbledonske zmagovalke iz leta 2006 Amélie Mauresmo. »To, da sem drugačna, je bil vedno del moje osebnosti. Dolgočasno je, če si takšen kot drugi. Obožujem ta del svoje igre, ko sem drugačna. Po odigranem dnevu in 10 dvobojih si bodo gledalci zapomnili nekoga, ki je počel nekaj drugačnega.« In takšna tudi je, ko ima med vsako točko svojo strastno rutino. Bartolijeva ima močan značaj, v mladosti je bila čez dan v šoli, trening v okolju, kjer tenis ni bil pri vrhu priljubljenosti, je opravila od desetih zvečer do polnoči, naslednje jutro pa je spet bila na poti po učno snov. V sobotnem finalu je ni motil niti žulj pod palcem na desni nogi, ko je po finalu sezula športno obuvalo, pa je bila nogavica krvava. »Ne bi poklicala trenerja, tudi če bi čutila, da bom na koncu dvoboja komaj hodila.«
Trdna kot les
»Te izkušnje so me naredile na teniškem igrišču izjemno močno. Trdna sem kot les,« pravi Francozinja, ki ima v sebi tudi korziško in katalonsko kri. Še ena zanimivost; teniški lopar drži z desno roko, udarce izvaja z obema, avtograme pa je v Wimbledonu dajala z levo. Bartolijeva je bila sicer v finalu Wimbledona že leta 2007, a je izgubila proti Venus Williams, februarja letos pa se je njena športna pot dotaknila dna, saj je čustveno preživljala odločitev, da zrahlja vez z očetom, ki jo je treniral od otroštva. Marion, sicer sedma igralka sveta po lestvici WTA, je bila tudi na bojni nogi z vodilnimi iz francoske teniške zveze, ni nastopila na lanskih olimpijskih igrah, saj njenemu očetu niso dovolili, da bi jo treniral v času, ko je svojo državo zastopala v pokalu federacij. Bartolijeva je sicer za zmago prejela slabega 1,9 milijona evrov, poraženka Lisickijeva pa dobrih 930.000 evrov.
Postaja BBC pa se je morala opravičiti, ker je njen radijski komentator John Inverdale med prenosom finala Francozinjo označil za ne posebno lepo. »Ali menite, da ji je njen oče, ko je bila še majhna, povedal, nikoli ne boš lepotica? Nikoli ne boš Šarapova, zato moraš biti napadalna?« Bartolijeva je na to temo povedala: »Resnično, vseeno mi je za to. Da, nisem svetlolaska. Sem sanjala o tem, da bi bila manekenka? Ne.« Tudi Inverdale se je opravičil: »Je neverjeten primer za ljudi, ki niso rojeni z naravnimi lastnostmi športnika.«
