LJUBLJANA – Če bi živeli v Torinu, ne bi igrali nogometa za Juventus, calcia imamo zadosti. Balinali bi! Da je Italija balinarska velesila, ni treba posebej omenjati, a tudi Slovenci znajo lučati in bližati krogle ob balinu. Franc Rozman je pisal zgodovino balinanja na naših tleh, bil je poleg tudi pri osvojitvi sploh prve srebrne medalje na velikih tekmovanjih; na SP leta 1982 v Grenoblu je to uspelo jugoslovanski četverki Franc Rozman, Jože Požar, Vlado Obrić in Darko Guštin. Rozman pa ni imel vedno sreče s selektorji. Ker ga je Aleksandar Anzur leta 1984 na svetovnem prvenstvu četverk in prvem SP v izbijanju v Splitu med tekmovanjem posadil na rezervno klop in Jugoslavija po odličnem začetku ni prišla do odličja, je Rozman pri tedaj 37 letih končal reprezentančno športno pot. Začel pa jo je s sedemnajstimi 1965., leto prej se denimo priprav ni mogel udeležiti zaradi šolskih obveznosti. »Bil sem prvi, ki sem s sedemnajstimi leti igral za člansko reprezentanco. Bil sem tudi prvi v Jugoslaviji, ki sem premagal posamičnega svetovnega prvaka, Italijana Benevenija,« se spominja balinarska legenda.
Franc Rozman ima štiri medalje s članskih svetovnih in evropskih prvenstev: srebro s SP četverk leta 1982, 3. mesto s SP v dvojicah 1979, 3. mesto na EP četverk 1980 in bronasto odličje na prvenstvu stare celine četverk leta 1984. Osemkrat je bil državni podprvak Jugoslavije, dvakrat ekipno z balinarskim športnim klubom Žaba ter po trikrat med posamezniki in med dvojicami. Je dvakratni državni pokalni prvak z ekipo Sloge v letih 1986 in 1988, večkratni republiški prvak posamično in med dvojicami, večkratni ljubljanski prvak, prvak samostojne Slovenije v četverkah; statistika torej vredna legendarnega statusa. Seveda, ni treba poudarjati, Ljubljančan še vedno dejavno igra, balinišče BŠD Šiška je njegov drugi dom.
Italijanski profiji
Igral je v treh klubih, viški Žabi, Šiški in Slogi, čeprav so ga v svoje vrste vabili številni. Na balinišče Žabe je zahajal z očetom Francem, očetov prijatelj, balinar in reprezentant Franc Karo pa ga je povabil v ta šport. »V tistem obdobju so pri balinarskem klubu Žaba igrali reprezentantje Karo, Petrovčič, Turk, Vrhovec, bili so glavni v Jugoslaviji. Pozneje sem začel igrati še sam,« se spominja. Nostalgija je puhtela v zrak, seveda pa ima Franc Rozman tudi mnenje o današnjem slovenskem balinarskem športu, uspehov na velikih tekmovanjih mu ne manjka. »Vse se je zdaj precej spremenilo. Fantje igrajo denimo poklicno v Italiji, to se zelo pozna. Igrajo za letne pogodbe za 10.000, boljši tudi za 20.000, 25.000 evrov. Odvisno pri katerem klubu so, tam imajo namreč po kakovosti več lig. Takrat, ko sem začel, ni bilo nobenega pokritega igrišča. Zdaj, ko prideš na svetovno ali evropsko prvenstvo, so pokrita igrišča, dvorane z osmimi ali šestnajstimi stezami, povsem drugače je. Včasih krogle niso bile polne, zdaj so takšne z elastiko oziroma vzmetenjem, v mojih časih so bile prazne. Dve malce težji si imel za bližanje, lažji pa za udarjanje. Zdaj imajo že prvenstva za balinarje do 14, 18, 23 let, mi pa smo bili samorastniki. Talente sicer imamo, a treba bi bilo morebiti še malce bolje delati z mladimi, to pa tudi zaradi finančnih težav vedno ne gre. V Italiji so razmere drugačne. Ko smo recimo odhajali na SP leta 1979 v Melbourne, ni bilo denarja, a je predsednik Balinarske zveze Jugoslavije Mario Ružić posodil denar.« Torej, časi so se res spremenili. »Samorastniško je bilo. Denimo, prej nisem še nikogar videl, kako se sploh igra, nato pa sem gledal svetovne prvake, ki so prišli sem, in to je bilo ravno tako, kot bi namesto fička videl mercedesa. Že ti balinarji so bili profesionalci, igrali so za tovarniško moštvo Fiata v Torinu. Vozili so se z maseratiji in lamborghiniji, poleg tega je imel eden tovarno krogel, drugi pokalov, tretji zlatarno. Danes je konkurenca med balinarji bolj izenačena,« je Rozman pojasnil italijanski profesionalizem tudi v balinarskem športu.
Balinanje je tipičen sredozemski šport, le kako Slovenija spada v to zgodbo? »Začelo se je v Ljubljani, pa niso bili Primorci. Največji pobudnik je bil Avgust Petrovčič, nato se je širilo naprej,« je Ljubljančan pojasnil, da se je slovensko balinarsko Sredozemlje pravzaprav začelo v slovenski prestolnici. Kako je s predsodki, da je balinanje, tako kot kegljanje, gostilniški šport? »Ne, ne... kdor ne razume balinanja, je to ravno tako kot takrat, ko smo bili v Avstraliji, do takrat pa še nisem nikoli slišal za kriket. Se pa na tekmah v tem športu zbere po sto tisoč gledalcev. Ko bi nekdo vsaj videl, kako je balinanje naporno, sploh zdaj disciplini hitrostnega in štafetnega izbijanja. Pri njiju moraš imeti kondicijo kot, recimo, nogometaš. Balinanje ni, kot bi kdo menil, gostilniški šport,« smo po Rozmanovih besedah razbili splošne stereotipe.
Štiri krogle 180 evrov
Finančni položaj v slovenskem balinanju pa povsem razvidno ni rožnat, kar je potrdil naš sogovornik. »Bolj skromen je, tako je povsod po klubih. Glede na uspehe, ki jih imajo slovenski balinarji, je vse to zelo mizerno. Zdi se mi, da v nobenem športu ni osvojenih toliko odličij, kot si jih priigrajo Slovenci ravno v balinanju. Ta se obravnava bolj kot kakšen postranski šport, in to je škoda. Balinanje bi bilo precej bolj priljubljeno, če bi se o njem pisalo več, kakor se že ne piše. O ligah se da prebrati na balinarskem forumu na spletu, a potreben bi bil širši dostop do rezultatov. Ko so tekme superlige, je malce bolje, ker se jih da, vsak teden po eno, spremljati v prenosu na računalniku. A potrebovali bi boljše novinarsko pokrivanje, lig je ogromno, veliko se igra, se pa zelo malo piše. V judu imamo denimo olimpijske in svetovne prvake, pa komaj, da se kaj piše. Če teh uspehov ne bi bilo, sploh nihče ne bi vedel, da judo obstaja.«
Torej se posledično balinarski klubi in društva logično spopadajo s težavami. »Te so seveda finančne narave, največ klubov propade zaradi tega. Zdaj, ko so uvedli še davčne blagajne, je to sploh nerodno. Vsak podoben klub, v Ljubljani jih je polno, se preživlja s svojo dejavnostjo. Od mesta Ljubljane ne dobivajo nobenih dotacij. Finance so jasno najbolj pereče vprašanje. Treba je nabaviti vse, od dresov do krogel, te se dobiva iz Italije, komplet štirih pa stane približno 180 evrov. Tudi pri reprezentantih je bilo pred leti še tako, da niso dobili krogel. Balinarska zveza Slovenije pa dobi denar tudi od klubskih članarin, 200, 300 evrov, odvisno od ranga rekmovanja, klubov v Sloveniji pa je približno dvesto. Reprezentantje zdaj vsaj imajo drese, ko sem tekmoval še sam, žalostno je to reči, a tako je bilo, smo teden dni imeli eno majico,« pravi Franc Rozman, ki je bil leta 1982 na izboru za najboljšega športnika mesta Ljubljane drugi za kolesarjem Vinkom Polončičem. Danes 68-letnik je bil do pokoja zaposlen v Ljubljanskem potniškem prometu, temu pa je še zdaj hvaležen, da mu je ob sodelovanju na velikih tekmovanjih odobril plačan izredni dopust.
Kazino in Rainier Franc Rozman je kot osnovnošolec dosegal odlične rezultate v teku na kratke proge, 100 metrov je bos pretekel v času 12,4. Z Branetom Oblakom je igral nogomet v pionirski ekipi Grafičarja, pozneje Svobode, poskusil se je v hokeju na ledu in namiznem tenisu, na koncu se je odločil za balinanje. Tudi alpski smučar je bil. Ob 40-letnici Balinarske zveze Slovenije se denimo ni strinjal z določanjem priznanj zaslužnim članom in je razočaran zavrnil srebrno značko BZS. Vedno je bil proti tekmam v nešportnem duhu v državnih ligah, ko so nekatera moštva nastopila z rezervno in nepopolno postavo in s tem pripomogla k prirejanju izidov. S svetovnega prvenstva četverk v Monaku leta 1972 pa se rad spominja prekrasnega balinišča, veliko gledalcev, obiska v kazinoju in banketa, ki se ga je udeležil tudi monaški knez Rainier. |