V slovenski košarki ne manjka uspešnih bratovskih navez, med njimi v tem hipu prednjačita brata Goran in Zoran Dragić. Zdi se, da ni daleč dan, ko bosta igrala v najmočnejšem klubskem tekmovanju na svetu, severnoameriški ligi NBA. Najbrž ne v istem moštvu, čeprav niti to ni izključeno.
Velik napredek
»Menim, da sem pripravljen. Rad bi se preizkusil v ligi NBA,« je dejal 24-letni Zoran, ko smo ga poklicali v Malago v Španijo, kjer že drugo sezono izjemno uspešno igra. Če so Američani podelili njegovemu bratu Goranu nagrado za igralca, ki je najbolj napredoval, bi si nekaj takega v Evropi morda zaslužil tudi Zoran. Po menjavi trenerja, namesto Jasmina Repeše je prišel Joan Plaza, namreč igra kot prerojen. Minutaža se je povečala, Španec mu nameni po 23 minut na srečanje, Zoki pa mu vrača s točkami (lani 4,5 točke, letos 10,9, občutno je popravil met za tri – lani je metal z 12,9-odstotno natančnostjo, letos je ta 35,4-odstotna), skoki, podajami in ukradenimi žogami. Za nameček ga je Plaza s krila premestil na položaj branilca strelca ali na položaj dvojke v košarkarskem žargonu.
Ponujajo povišico
»Vem, da sem sposoben igrati tudi med ameriškimi profesionalci. Prav tako mi ustreza način igre, run and gun (teci in meči, op. ur.), navdušuje me ves šov, ki spremlja NBA,« Zoran ne skriva, da bi se preselil v ZDA. Če se mu želja ne uresniči že letos, pa mu niti v Evropi ne bo hudega. Unicaja iz Malage bi rada podaljšala pogodbo, zaradi izvrstnih iger mu ponujajo več denarja, a se mu ne mudi. Vse glede prestopa je prepustil svojemu zastopniku Radu Filipoviću.
Zoran je ponosen na brata, tudi zadnje priznanje, ki ga je Goran dobil, ga ni presenetilo. »To si je zaslužil, utišal je vse kritike. Prepričan pa sem, da bo Goran še dobival taka in podobna priznanja.« Ob tem pristavi, da imata z bratom tudi nekaj sreče, brez te pač ne gre. »Gorana so iz Phoenixa poslali v Houston, kjer je čakal minute in jih dočakal po poškodbi Lowryja. Sam sem moral dočakati novega trenerja. A ko pride priložnost, jo moraš zgrabiti z obema rokama!« opozarja Zole, kot tudi kličejo mlajšega Dragića.
Dokler bo zdrav
Goran in Zoran sta bila lani udarni dvojec slovenske reprezentance na domačem evropskem prvenstvu. Medtem ko se je javnost sprijaznila, da Gorana letos v izbrani vrsti zaradi poškodb in izčrpanosti ne bo, pa nastop Zorana ni vprašljiv. »Dokler bom zdrav, sem vedno na voljo Sloveniji. Igranje za reprezentanco je izjemna čast in privilegij,« z žarom in energijo opiše svoj odnos do državnega grba.
Pred časom je v Španiji srečal tudi nekdanjega selektorja Božidarja Maljkovića. »Bila sva na kosilu, o košarki skorajda nisva govorila. Srečen je, postal je dedek, ponosen je na vnukinjo.« Zoran pa je lani postal stric, saj se je bratu Goranu rodil sin Mateo. Sam pa se bo letos poleti poročil z izbranko Svetlano. Potem pridejo na vrsto tudi otroci.
Dnevi v Houstonu
Zoran Dragić je leta 2012 med 14. in 18. julijem že igral v dresu Houstona v poletni ligi v Las Vegasu. Po 21 minut so mu namenili na tekmo, povprečno je dosegel 6,3 točke in 2,3 skoka.