Amaterji s profesionalno miselnostjo

V Sloveniji igrajo tudi ragbi, kriket, lacrosse in – ameriški nogomet. Slednji v ZDA poleg bejzbola, košarke in hokeja na ledu spada med štiri športne panoge iz železnega repertoarja, pod Alpami pa je zastavonoša american footballa klub Ljubljana Silverhawks. Srebrni kragulji igrajo tudi v srednjeevropski ligi CEFL, v njej so bili najboljši pred dvema letoma, v letošnji sezoni pa so za uvod pokorili lanske prvake Volkove iz Beograda. Ljubljanski ameriški nogometaši so trenutno še brez okrepitev z druge strani luže, podajalec Kenric McNeal in obrambni igralec Jason Lee Kramer pa bosta nedvomno dvignila igralno kakovost polprofesionalnega kluba s sezonskim proračunom približno 30.000 evrov. Slovenski igralci ob tem niso plačani, sami si kupujejo tudi opremo!

Dihajo za ekipo

Glavni trener in koordinator napada Rok Štamcar je znal z besedami opisati utrip ameriškega nogometa srebrnih kraguljev. »Tu je 45 fantov, ki dihajo za ekipo. Ko bo prišel ameriški podajalec, bo vse še za stopnjo višje, proti Volkovom se je videlo, da nismo dobro metali žoge. Vsi napadi so morali iti prek tekačev. Pri obrambi pa se je na začetni tekmi videlo, da konec koncev ničesar ne potrebuje,« se je najprej ozrl po igralski kakovosti.

Ključno vprašanje tega športa v naši državi so seveda finance. »V Sloveniji je vedno tako. Upamo, da bo prišel kakšen pokrovitelj, da bomo lahko prelepili čelade, da bomo lahko kaj dali na drese. Za zdaj je nekaj manjših pokroviteljev, ampak upamo na večjega. Z zelo majhnim denarjem zelo veliko vrnemo. S pokroviteljstvom smo poskušali tudi pri ameriških podjetjih v Sloveniji, ampak za zdaj ni bilo uspeha. Upam, da bodo v prihodnje sami videli, da je to stvar, ki jo podpira veliko ljudi. To ni več tako, da igramo pred praznimi tribunami, da ni igralcev. Zdaj je veliko članov, publike in menim, da bi lahko postali zanimivi tudi za sponzorje,« je sklenil Rok Štamcar.

Vse se konča pri denarju

Tudi tekač Gregor Črepinšek je opisal zanesenjaštvo pri ljubljanskih srebrnih kraguljih in boj za večjo prepoznavnost pod Alpami. »Vse se začne in konča pri denarju. Opremo se na začetku dobi od kluba, potem pa jo moraš sam kupiti. Načeloma je izvoznik zanjo iz Nizozemske, kjer je trgovina,« je navrgel prodorni napadalec.

Center v napadu Nejc Gselman pa je vse skupaj zaokrožil z naslednjimi besedami: »Že dolgo delamo na svoji osnovi, dolgo že igramo skupaj in samo čakamo, da z Američanoma dodamo piko na i. Naša filozofija se vidi v tem, da smo veliko začeli vlagati v lasten strokovni kader, že drugo leto zapored imamo slovenskega glavnega trenerja, celoten trenerski štab je slovenski. Zaupamo fantom, lastnemu znanju, temu, da bodo skozi delo rasli in da na koncu čez nekaj let ne bo več nobene razlike med našimi strokovnjaki in drugimi v srednjevropski ligi, ki uvažajo Američane. Pri igralcih velja enako. A žal se moramo res vedno vrniti k financam. Delujemo po principu, da porabimo, kolikor lahko. Ker drugače gre lahko vse samo navzdol in potem je spet odgovor zanašanje na lastne ljudi. Na koncu smo še vedno amaterji, delamo iz veselja in to, kot kaže, prinese rezultate.«