V Sloveniji so svoj dom našle številne borilne veščine z Daljnega vzhoda, tudi aikido. Gre za šport, pri katerem ni tekmovanj. »Gre za samoobrambno in neagresivno netekmovalno veščino,« pred treningom pove Tadej Pačnik, ki na Vrhniki in v Ljubljani skrbi za razvoj te panoge, uči otroke in odrasle.
Veščino bi še lažje opisali prek primerjave z judom, kjer gre v prvi vrsti za šport. Pri džiudžicu so v uporabi vse prvine, ki so v judu prepovedane, aikido pa mnogi označijo kot ples iz prvin juda. Namenjen je starim in mladim, otrokom, dedkom in babicam, obema spoloma, sprejmejo vse, primeren je torej za vsakogar. »Poškodb skorajda ni.«
Ne le telo, vadi tudi psiha. »Z njim se ukvarjajo ljudje, ki želijo spremeniti svoj karakter in mentalno napredovati,« Tadej razloži poslanstvo aikida. Trening poteka tako, da učitelj pokaže vajo, učenci jo nato v parih ponavljajo. Eden prevzame vlogo napadalca, drugi poskuša izvesti tehniko ali vajo. Vloge se lahko med tehniko prosto spreminjajo. Glavni namen vadbe je, da znajo napadalca umiriti, ga pri tem ne poškodovati in ohraniti svojo čast.
»Pomaga mnogim, ljudje s treningov odhajajo samozavestnejši in odločnejši, predvsem pa si krepijo telo in duha,« nadaljuje predstavitev poslanstva športa, ki poteka na tatamiju, v Sloveniji je po navadi zelene barve. Trenirajo bosi.
Značaj, ne rezultat
Nadenejo si keikogi, vadbeno obleko, ki stane okoli 25 evrov. Višje rangirani nosijo tudi široke temno modre ali črne hlače, ki se po japonsko imenujejo hakama. Dodatni stroški so še lesen meč, lesena palica in članarina, to pa je tudi vse. V Sloveniji se s tem športom ukvarja okoli 800 ljudi v 40 klubih. Šport ne pozna tekmovanj, še pove naš sogovornik in opozori, da pri aikidu gradijo značaj, ne rezultata.
Motivacijo poleg užitka ob lastnem delu in premagovanja samega sebe daje tudi rangiranje, ki se določa z izpiti: prvih šest stopenj kju pomeni bele pasove, s črnim pasom pa pridejo do stopnje dan, teh je osem. Aikido v slovenščino prevajamo kot pot harmonije univerzalne energije. Na to pot smo stopili pred 40 leti, najprej v Ljubljani. K nam so ga prinesli judoisti, ki so ga spoznali v tujini, hiter razmah pa je šport doživel po letu 2000. Tadej Pačnik se je pol leta izobraževal tudi v Amsterdamu na Nizozemskem, sicer pa je aikidu zvest že sedem let.