Čeprav je Slovenija med manjšimi državami, je njen obseg vseeno zavidanja vreden. Obkrožiti jo ni ravno mačji kašelj, obkolesariti jo na polno, kot se reče, pa meji na ekstremizem. Že tradicionalno se pred ledenimi možmi zberejo najboljši kolesarski ultramaratonci in se iz Postojne podajo na Dirko okoli Slovenije, na znameniti DOS. Letos jih je čakalo natančno 1188,7 kilometra, približno toliko, kot če bi jo iz Ljubljane mahnili do Ukrajine. Toda do Ukrajine ni pravzaprav nobenega omembe vrednega vzpona, so le nižavja, okoli Slovenije pa se kar naprej nekaj vzpenja, tekmovalci tudi to pot niso in niso imeli miru.
Za zmago Slovenec in Avstrijec
Vedelo se je, da se bosta za zmago udarila lanski zmagovalec Marko Baloh in, kot pravijo poznavalci, naslednik legendarnega Jureta Robiča, Avstrijec Christopher Strasser. Med njima je kar 15 let razlike. Na Balohovi strani so izkušnje, filigransko poznavanje sebe, lastnih zmožnosti, na Strasserjevi so neizmeren talent, volja, moč, zagnanost. Čisti ego. Na njegovi strani je tudi zmagovalna miselnost. Družinski Baloh in rušilni Strasser sta zato kot noč in dan; prvi je humanist, intelektualec, mlajši je prava surovina, ki odvečno energijo usmerja izključno v kolesarstvo. Ko mu pokažeš prst, ti odgrizne roko, je kot sebični Inzaghi v kazenskem prostoru. Toda, saj veste, na koncu šteje le zmaga. Strasser je prišel na letošnji DOS z izjemno pomembno karto, spoštovanja vredno znamko zmagovalca Dirke čez Ameriko. Se je, ko je takrat nekje pri Utahu strl Balohov odpor, začela pisati nova zgodovina, era Strasserja? Naj spregovori DOS!
Do prve časovne postaje, do Šmarja nad Koprom, je letelo, kot da bi bili naviti. Baloh je odpeljal vrhunsko, v značilnem slogu, ko svojo časovnico že v začetku navije nad zamišljenimi cilji, pred Strasserjem si je prikolesaril več kot 7 minut prednosti. To je bil tisti pravi Balohov kronometer, ko gre bolj ali manj ves čas nad 40 km/h. Potem so šli ob morju pa na Predmejo, od tam čez Idrijo na Vršič. Tu je Strasser že pokazal zobe in nabiral prednost. Toda ne več kot uro. To je razdalja, ki ultramaratoncem še ne pomeni prav veliko.
Brez učinka
Marko pa je očitno že slutil, da bo to pot Strasserja izjemno težko premagati. Nekje do Moravskih Toplic ga je še nadzoroval, potem pa uvidel, da je vse zaman. »Najtežje, pravzaprav brezupno je, ko resnično vložiš ves svoj trud, še zadnji atom, a je vse brez učinka,« je razmišljal Baloh. Ko je nekdo preprosto premočan, smo premišljevali mi. »Malce sem razočaran. Vendar če izgubiš proti kolesarju, kot je Christoph, stvar sploh ni tragična,« je dejal takoj po prihodu v cilj človek, ki je izpolnil svoja pričakovanja, človek, nad katerim bdi Strasserjeva senca. »Bodočnost ekstremnega kolesarstva,« je mladega Avstrijca označil direktor dirke Andrej Berginc.
O njegovi moči smo se lahko prepričali, ko je Marko prečkal Belo krajino. Tedaj je bil Strasser že na koncu Bloške planote, kakšnih 40 kilometrov pred njim. »Ste videli kakšne kolesarje?« smo vprašali natakarico v Nemški vasi. »Videla, pred pol ure.« Z osebnim avtom smo nato odbrzeli, delali prekrške, ga lovili, nekje pri Sodražici našli dvojico M-Sora z Jesenic, ki je prav tako lovila Strasserja. »Strasser je že pri Rakeku,« so nam izdali, mi pa nazaj na cesto. Ni nam uspelo. Bil je prehiter, čeprav je šel dvakrat spat, prvič za 10 minut, drugič za 15. Tako imenovani power sleep, spanje brez sna, je očitno več kot blagodejno vplival nanj.
Strasserja smo v vročem pomladanskem dnevu ujeli šele na ciljni črti. Z dvignjenimi rokami visoko v zraku. Po 40 urah kolesarjenja. »Sanjal sem o tej zmagi. Veste, šestič sem že tu in končno mi je uspelo,« je čustveno razlagal. »Izjemno spoštujem Baloha, zato nisem bil miren ne glede na mojo prednost, ki je sicer vse bolj naraščala.«
Noro dober
Dve uri in pol za njim je v cilj prispel še drugouvrščeni. »Zmaga je očitno pravi analgetik, lani me ni prav nič bolelo, letos hrbet, noge, te mrtve noge,« je bentil slovenski ultramaratonec, ki je priznal, da je šel Strasser noro dobro. »Povprečno sem šel celo bolje kot lani,« je izpostavil, a kaj, ko je šel njegov rival povprečno še za skoraj 2 km/h hitreje (29,6 km/h). »Je morda krivo to, da sem letos premalo vozil, je morda kriv emšo?« se je spraševal Baloh, ki jih bo kmalu dopolnil 45, letos pa je doslej prevozil »komaj« 9000 kilometrov (lani 13.000). Morda. Toda Marko Baloh še naprej ostaja predvsem človek. Ne glede na vse zmage in poraze.
Tako se je že naslednje jutro zapeljal do Cerknice in glasno spodbujal enega mlajših udeležencev letošnje dirke Denisa Rautoviča, svojega mehanika. Za Strasserjem si je Denis nabral dan zamude, toda kaj vse je moral doživeti. Gnev ledenih mož, ki so z jasnega začeli bruhati dež, ploho, točo, neurje, na Bloško planoto celo sneg. Toda tudi to je DOS: znoj, pekel, veselje, žalost. Ko se je začelo spomladi in končalo – pozimi.
