Pri tridesetih letih eden najuspešnejših dirkačev razreda motoGP letos kljub zamenjavi motocikla ni izgubil zagona. Sezona 2017 se počasi bliža polovici in Jorge Lorenzo se je že navadil na barve svojega živo rdečega ducatija, potem ko je še lani sedal na modro yamaho, s katero je v devetih letih osvojil tri naslove svetovnega prvaka. O Lorenzu se je dosti govorilo, predvsem zaradi njegove drzne poteze, ko je iz cone udobja, ki mu jo je zagotavljala yamaha, po končani lanski sezoni prestopil k ducatiju. Tvegana poteza? Prve stopničke je svetovni prvak iz leta 2015 osvojil v Jerezu konec prejšnjega meseca. Obdobje privajanja na italijansko znamko motociklov še vedno traja.
Zamenjali ste ekipo, se je življenje kaj spremenilo?
Bolj sem motiviran za to, da dosežem najboljše; ko se zbudim, dam vse od sebe, treniram več. Mislim, da vsak, ki je deset let v eni »službi« – v mojem primeru je to bila Yamaha – obkro- žen z istimi ljudmi, istim okoljem in dirka z istim motorjem, začne zaradi rutine počasi izgubljati zagon. Potreboval sem nekaj drugačnega; dirkati z drugim motorjem in biti del projekta, pri katerem se počutim kot pomemben faktor, da zadevo izboljšam. Narediti najboljši motocikel me zelo motivira in mislim, da lahko izdelamo najbolj izpopolnjen motocikel. Sodelujem z Gigijem Dall’igno (šefom tekmovalne ekipe Ducatija) in inženirji, da to dosežemo.
Večina ljudi ne zamenja službe kar tako. Kako to poteka na ravni elitnega športa, ko se zjutraj zbudiš in stopiš v neznano?
Občutek bi lahko primerjal s partnerskim razmerjem. Ko si s dekletom vrsto let, jo razumeš, spoštuješ in normalno si je tudi močno želiš. Po drugi strani pa izgubiš malo tiste strasti, ki si jo imel tiste prve tedne ali mesece. Možnost sem imel ostati s svojo staro ekipo, ponudba je bila dobra, verjetno z najbolj dovršenim motociklom, ampak zaželel sem si spremembe. Nekaj v meni mi je govorilo, da potrebujem nov izziv.
Za mnogo športnikov je možnost, da se uvrstijo na vrh, zelo majhna. Razen če si nogometaš kot Messi, Xavi ali Iniesta v Barceloni. Je bila vaša poteza podobna prehodu iz Barce v Madrid?
Hmmm, mogoče bolj prehodu iz PSG v Manchester City: k tistim, ki še niso osvojili toliko naslovov! PSG poskuša, City tudi, ampak le v njihovi ligi. Ducati prav tako poskuša in zelo so blizu svetovnemu naslovu, vendar ga še niso osvojili. In to je zdaj naš cilj mar ne?
Lorenza je prav zaradi novih izzivov mogoče videti bolj nasmejanega, čeprav ga na stopničkah ne videvamo tako pogosto kot nekdaj. A še vedno je znan po vrhunski zbranosti in želji po popolnosti.
Kako se boste soočili s tem, da ne boste mogli doseči največ, kar lahko, medtem ko se boste še privajali na svojo novo ekipo?
No, vedno lahko narediš še več. Ne moreš si postaviti meja. Če se samo pritožuješ glede motorja in iščeš opravičila, ne moreš napredovati. Iz sebe moraš potegniti najboljše v vseh okoliščinah, se osredotočiti zgolj na to in ne pozabiti obrazložiti inženirjem o delih, ki jih je treba izpopolniti.
Vas ta proces frustrira ali prijetno vznemirja?
Ko dosežeš nekaj ekstremno zahtevnega, je občutek poseben. Gre za srečo, in bolj ko je izziv zahteven, boljši je občutek, ko je cilj dosežen. Zato bo osvojitev naslova svetovnega prvaka z drugo znamko zame neverjetna. Z Ducatijem bo to pomemben, poseben in ponosen občutek. Zaljubljen sem v napredek. Obseden sem z njim. Napredek je tisti, zaradi katerega zmaguješ. Brez napredka si poražen; drugi ne bodo nehali.
Kaj je vaša sreča v letošnji sezoni? Ne morejo biti zmage, saj jih imate že toliko …
Sem v najboljšem obdobju svojega življenja. V več pogledih. Najpomembnejša stvar – moja družina – je v redu, uživam v družbi svojih prijateljev, dosegel sem vse, o čemer sem sanjal. Še več, sem pred zanimivim izzivom. Poleg motociklizma imam mnogo drugih strasti, kot denimo galerijo World Champions 99 v Andori, podjetje s sončnimi očali Skull Rider. Imam tudi majhno kolekcijo športnih avtomobilov. Bi si lahko želel še kaj več?
