Avtomobilizem. Mokre sanje (večinoma) moškospolnih otrok vseh letnikov, predvsem generacije X. Kakšna je že razlika med dečki in dedci generacije X? Razlika je zgolj v ceni njihovih igrač. Svet gre naprej (in pravilno je tako!) in generacija Y ne pada več na pleh, ampak na e- in i-igrače. V vsakodnevnem komformističnem, civiliziranem in preostalih avtomobilističnih osebkov prepolnem cestnem življenju se popolnoma pridružujem njihovemu pristopu in preklinjam tisto štango sredi avtomobila, na kateri piše 1 2 3 4 5 6 in ki sem jo prisiljen porivati naprej in nazaj, vmes pa še nekaj pritiskati z nogo. Čemu? Pralni stroj sam ve, kdaj šalta. In zakaj se potem v tem geografskem prostoru toliko borimo proti avtomatiki? Neumnost. V bistvu je ena večjih neumnosti tudi vztrajno božanje tistega kroga na levi strani avta (volana), kajti tesla tudi to zna že sam. A žal je mojemu žepu nedostopen. Koliko ur na leto preždim za volanom, da naklepljem cca 50.000 km? Življenje pa teče...
V bistvu bi bilo treba ukiniti avtomobilistične teme v medijih, kajti revije o pralnih strojih tudi ne obstajajo. In sodobni avto ni nič drugega kot pralni stroj. En živ brezhiben dolgcajt. In ta dolgcajt potem napihujejo v oblike SUV-ov (te bi zakonsko prepovedal!), katerih lastniki itak nikoli ne zapeljejo na teren, hkrati pa so prepričani, da njihovi tanki lahko skačejo čez robnike in prevozijo reveža pred seboj. Na konkretnem terenu pa jih rešuje iz blata ali snega traktor...
Skratka, zgolj in samo zato je starodobništvo vedno bolj popularno (v tistem ozkem segmentu generacije X). Variacije so ravno tako različne, kot so različni lastniki konkretnih primerkov. Strinjam se s starim kolegom, ki pravi, da nobena naša starodobniška jajca nikoli ne bodo niti blizu sodobnemu avtomobilu, ampak... Današnji industrializirani in tehnološko dovršeni proizvodni svet s kvalitativno ničelnimi tolerancami je pripeljal do s človeškega vidika evolucijsko prerazvitega, brezhibnega in odličnega avtomobila, in ta enostavno ne more zlesti človeku pod kožo. Nima specifik, nima vonja, nima navihanosti, nima karakterja in nima osebnosti. Zato je to zgolj in samo pralni stroj.
Ja, tudi tu so redke izjeme, a pustimo jih ob strani, ker so po navadi precej nedostopne. Kot pravi Kreslin: »Nekaj pa je še takih ljudi, ki se jih človek razveseli...«
In zato ta stare in ta prave zbiramo, obnavljamo, negujemo, bežimo od žena v garažo med njihova nedra in vanje investiramo z lažjim srcem kot v lastne otroke. In kaj dobimo v zameno? Črne prste, rdeč bančni račun, zadušljiv vonj po neprečiščenem izpuhu, boleča ušesa zaradi ropota, mišične bolečine v rokah, ker ni serva... in pa bebav prezadovoljen nasmešek od ušesa do ušesa ter neizmerno zadovoljstvo v srcu, ko se nam uspe malce zapeljati z njimi, pa popolno razumevanje tistih nekaj istomislečih nas in pa dooolg spisek, kaj vse je treba še postoriti do nirvane.
Kaj ni svet lep? In še prepovedano vprašanje: zakaj že starodobnik?
