Zgodilo se je pred dvajsetimi leti, 1. maja 1994, ob 14. uri in 17 minut. Sedmi krog dirke za veliko nagrado San Marina je dobrih dvanajst sekund po tistem, ko je Ayrton Senna prečkal startno-ciljno črto in poskušal z divjim ritmom bežati zasledovalcu Michaelu Schumacherju, prekinil nenaden glasen pok. Na dirkališču Enza in Dina Ferrarija v Imoli je v hipu vse utihnilo, ljudje so zaskrbljeno zrli v prizor iz ovinka Tamburello, enega najhitrejših v vsej sezoni, kjer so k razbitinam brazilskega zvezdnika že hiteli reševalci s profesorjem Sidom Watkinsonom, uradnim zdravnikom in nevrokirurgom formule 1 na čelu. Senna je po silovitem trčenju v zid, ki je bil posledica nikoli povsem pojasnjenih okoliščin in dokazane tehnične okvare na volanskem drogu, umrl dobesedno na rokah Watkinsa, svojega dobrega prijatelja. Brazilca so sicer prepeljali v bolnišnico, kjer so mu enkrat še umetno povrnili srčni utrip, toda ob 18.40 so uradno razglasili smrt trikratnega svetovnega prvaka in največje dirkaške ikone vseh časov.
To je bil žalosten konec črnega dirkaškega vikenda v Imoli, kjer je smrti na treningu čudežno ubežal Rubens Barichello, dan pred Senno pa je življenje med kvalifikacijami izgubil tudi Avstrijec Roland Ratzenberger. Pet let pred Senno je nesrečo v istem ovinku, kjer je bil betonski zid zelo blizu progi, preživel drugi Avstrijec, Gerhard Berger. Iz gorečega ferrarija so ga takrat izvlekli le z opeklinami in po eni dirki premora se je hitro vrnil v dirkaški cirkus. »Ayrton me je poklical v bolnišnico in mi dejal, da se bo nekoč v Tamburellu nekdo še ubil. Pozneje sva peš odšla do ovinka in videla, da je tik za zidom reka in da je izletno cono nemogoče povečati. To je bilo natančno tam, kjer se je nato ubil sam,« se je preroških besed Senne spominjal Berger.
Danes nihče ne dvomi, da je bil Senna najboljši voznik formule ena vseh časov
Na progi je bil do tekmecev neusmiljen. Imel je vrhunski talent, neizmerno voljo do dela, pazil je na vse malenkosti, za nameček pa je živel le za zmage. Znal je narediti še korak dlje od svojih tekmecev, ki jih je pogosto spravljal v obup. Na dirkališču je bil egoističen, toda zunaj njega se je razdajal za revne brazilske otroke, bil je globoko veren in tudi nesreče sotekmovalcev so ga zelo močno prizadele. Formula 1 se je po črnem letu 1994 močno spremenila. Dirkači so obudili svoje združenje, ki je zahtevalo znaten varnostni napredek dirkalnikov, opreme in tudi dirkališč. Ovinek Tamburello so v Imoli upočasnili z dodatno šikano. Po letu 1994 med dirkači formule 1 ni bilo več smrtnih žrtev, čeprav hudih nesreč ni bilo malo.
Watkins je Senni dan pred usodno nesrečo, ko je izvedel za tragično usodo njemu skoraj neznanega Ratzenbergerja, svetoval, naj neha dirkati in da bosta raje skupaj v miru lovila ribe. Po nekaj dolgih sekundah mu je Senna odvrnil, da ne more pustiti dirkaškega sveta. Če je bila prezgodnja smrt že namenjena Senni, je umrl pri hitrosti nad 200 kilometrov na uro, pri visokem srčnem utripu in z žilami, polnimi adrenalina. Bil je v okolju, ki ga je oboževal, in umrl je v trenutku, ko je izpolnjeval svojo največjo strast in bil za volanom iskreno srečen.
