Ko smo bili še mulčevskih let, smo na stadionu Ilirije v Zgornji Šiški ob dirkah kot naivni športni navdušenci spidvejske ase prosili za avtograme. Vsako obdobje ima svoje junake drvenja po ovalih, eden od teh je bil v Sloveniji tudi Gregor Pintar.
»Moja športna ljubezen je bil drugače motokros, a takrat je bil spidvej, saj je še zdaj, finančno dosti bolj dostopen. Tako sem začel z motokrosom, a se je zaradi denarja ustavilo, bil je razpis za spidvej in stopil sem vanj. V mladosti sem imel motor tomos cross junior, je pa denimo ta konec od ljubljanskega Dolgega mostu proti Brezovici precej motorističen. Tu sta doma dva motokrosistična prvaka, Boštjan Kermavner in Uroš Rus, slednji je bil pozneje moj mehanik pri spidveju,« je Pintar športno pripoved začel z najstniškimi časi.
Gregor Pintar je šestkratni državni prvak, trikrat (1989, 1990 in 1991) je bil še v nekdanji Jugoslaviji, prav tolikokrat, v letih 1992, 1995 in leto pozneje, pa tudi v začetnem obdobju samostojne Slovenije. »Tekmovalno sem začel s šestnajstimi, sedemnajstimi leti; ko sem prišel s služenja vojaškega roka, sem bil leta 1988 že tretji, leto pozneje pa sem osvojil naslov prvaka. Takrat so starejši dirkači počasi končevali športno pot, mi mladi pa smo prihajali na površje. A pri meni so prišle tudi poškodbe, eno sezono mi ni šlo, a sem se nato za dve leti, 1995 in 1996, spet razjezil. Takrat sem s šestimi lovorikami za prvaka postal tudi najboljši spidvejist po državnih naslovih, do takrat sta bila Vlado Kocuvan in Štefan Kekec prvaka po petkrat. A zatem sem se spidveja naveličal ali kakor koli bi temu že rekel, ne vem, nisem več našel motivacije. Vozil sem še dve sezoni, a bilo je tako, kot če ju ne bi. Odnehal sem 1998., pri 31 letih, kot še relativno zelo mlad spidvejist. Zdaj vidimo, da so denimo 31. leta najlepša za spidvej. Američan Greg Hancock, 45 let star možakar, je denimo lanski svetovni prvak. Včasih so bili spidvejisti starejši, zdaj prevladujejo mlajši fantje. Britanec Tai Woffinden je še mulec. V spidveju se da tekmovati precej dolgo, a seveda pod pogojem, da ni poškodb,« je nekdanji spidvejski as ocenil generacijski dejavnik v drvenju in norem polaganju ovinkov po pesku.
Petkratni zlom
Torej, zelo pomembno je, da se športnika v spidveju izogibajo poškodbe. A to ni lahko, niti nekdanji član AMTK Ljubljana ni bil izjema. »Leta 1994 sem si na dirki za zlati znak občine Krško petkrat zlomil desno nogo. Na motorju mi je spustila guma, priletel sem v ovinek, nato pa so me trije povozili. Zadnji je vame trčil povsem neposredno, sam sem se peljal nazaj, on pa je mojo nogo stisnil med motorja. Je bilo kar boleče. A to je spidvej, kjer je, tam so tudi poškodbe. V karieri sem k sreči kar dobro shajal, drugače ni bilo kakšnih resnejših poškodb.« Športniki, ki jim lahko rečemo legende, pa so tudi najprimernejši, da primerjajo stare in nove čase športne panoge. »Danes je drugačna priprava dirkačev. Predvsem na račun števila dirk. Sam sem v najresnejši sezoni ali pa najbolj dirkaško naporni nastopil na 23, 24 dirkah, pa sem imel takrat, vsaj za slovenskega dirkača, grozno veliko dirk. Zdaj jih imajo na sezono 70, 80, tudi na račun tega, ker vozijo raznorazne poklicne lige. Nenehno si v pogonu, stvari moraš imeti urejene, če sploh hočeš voziti. Logistika mora delovati, vse mora biti usklajeno, od motorjev do mehanikov. Uspe tistim bolje organiziranim dirkačem, tisti, ki uspejo stvari zadržati na ravni, tudi lažje pridejo do uspehov,« je opisal razliko v osebnem pristopu.
Kaj pa tehnično? »Malenkostna razlika je seveda tudi pri motorjih, a v bistvu se ni veliko spremenilo. Največji bum v spidveju je bil ležeči pogonski motor, včasih je stal navpično, zdaj je pod 45-odstotnim kotom. Ta novost je prišla na plan že v obdobju mojega dirkanja, nekje v letih 1995, 1996. To je glavna razlika, a tudi hitrost se zvišuje, motorji so iz leta v leto hitrejši. A zaradi vedno tišjih izpuhov, manjšanja decibelov se motorje posledično oslabi. So malenkostno hitrejši od starih, ni pa neke res velike razlike. Tudi slog vožnje se prilagaja motorjem; zdaj so vhodi v ovinke drugačni, kot so bili včasih. Nekoč so se vsi dirkači bolj ali manj vozil ob notranjem robu. Zdaj je le še nekaj tistih, ki poskušajo voziti bolj znotraj. Ko gledam dirke za velike nagrade, je zelo malo dirkačev, ki bi krenili znotraj ovalne proge, kot bi jaz. Danes se jih večina pelje po zunanji strani. Znotraj poskušajo voziti nižjerastoči in lažji dirkači, višji in težji, Matej Žagar je denimo najvišji med vsemi, pa se bolj ali manj vozijo zunaj. Včasih se denimo nismo vozili po zunanjem delu proge. Na splošno ni neke res velike razlike med današnjim spidvejem in tistim izpred dvajsetih let,« je nekdanji prvak še dregnil ob tehnično-taktične zamisli današnjih asov.
Žagar ima motorje v genih
No, dobro, seveda je v primerjavi s starimi romantičnimi časi danes razlika tudi pri denarju, fantje z nastopanjem v poklicnih spidvejskih ligah različnih držav zelo dobro služijo. A osnova je seveda to, da so finance za motor in potrebščine zanj. »Tako včasih kot danes je bila pri spidveju, vsaj pri tistem v Ljubljani, potrebna pač tista osnova. To pomeni motor, gorivo, gume. Za vse to nadgraditi oziroma za čas, ko so dirke, pa je zdaj morda celo za malenkost težje, kot je bilo pred dvajsetimi leti. Slovenski spidvej že od časa, odkar ga spremljam, ni bil tako nizko, kot je zdaj. Trenutno je položaj res žalosten. Zakaj je tako? Vsi vemo, kakšen je finančni položaj v Sloveniji, vse je pač povezano z denarjem. Če pa v spidveju ni materiala in treningov, niti uspehov ne more biti. A morda bi se kdaj vseeno dalo postoriti kaj več,« Gregor pač nima mirne vesti. Je Matej Žagar torej po naključju izskočil ali je za njegovo izstrelitev zaslužno kaj drugega? »Pri njem se je uskladilo veliko stvari. Začenši s tem, da ima motorje v genih, kajti njegov oče je bil zelo dober spidvejist, republiški prvak Franc Žagar. Ima vso kakovost, da je lahko dober motorist: od redoljubnosti, da ima stvari namreč zelo dobro urejene, do tega, da je garač. Pa še malce egoista moraš biti, če želiš biti najboljši v individualnem športu.«
Matej Žagar je torej čisti profesionalec, včasih pa ni bilo tako, spidvejisti so bili precej bolj sproščeni in so se prepustili trenutku športnega in življenjskega vrtinca. »Po dirkah smo se zelo redko takoj vrnili domov, če pogledamo še kakšen rod ali dva spidvejistov pred nami, pa so oni uživali še precej bolj kot mi. Nekdanji državni prvak Franc Babič mi je denimo dejal, da ko so bile dirke v južnih krajih nekdanje Jugoslavije, so včasih tja odšli v sredo in se vrnili v sredo naslednji teden. Res pa je tudi, da so bile dirke včasih dvodnevne. V mojem obdobju je bilo vse bolj sproščeno, v glavnem, bolj smo se poveselili, kot se ti fantje zdaj. A v današnjih časih je vse vezano tudi na več dirk, Matej Žagar ima denimo grozno natrpan urnik,« smo s Pintarjem spet obujali spomine. V soboto je bila dirka za svetovno prvenstvo v Krškem, seveda je morala beseda pasti tudi o njej. »Krško je meka spidveja v Sloveniji. Tam vsi govorijo o spidveju, kot denimo na Jesenicah o hokeju. Tudi ljudje se spoznajo na ta šport. Res pa je, da je v Krškem zelo težko biti dirkač, kajti publika te lahko, če nisi spredaj, hitro, celo prehitro izloči. No, če v Krško pridejo takšni asi svetovnega spidveja, kot je bilo ob tej priložnosti, pa to ne more biti slaba dirka,« je sklenil šestkratni državni spidvejski prvak Gregor Pintar.
Športna družina z motorji
Gregor Pintar je zdaj zaposlen pri Pleško Cars, tudi trije otroci spidvejskega šampiona pa so že športno usmerjeni: šestnajstletna hči Tjaša pleše akrobatski rock'n'roll, 15-letni Jan je nekaj časa igral nogomet, sedemletni Žan pa je telovadec. »Ne gre pa brez motorjev, vsak ima svojega, tako da se malce ukvarjamo z motokrosom. A le ljubiteljsko, nič ni na tekmovalni osnovi,« je pojasnil Pintar.
