Slovenci, ki so izzivali kultno monaško ruleto

Reli Monte Carlo je avtomobilska klasika, ki je na najvišji ravni mednarodnega relija tudi najtesneje povezana s Slovenijo. Znamenita monaška ruleta, s katero so včeraj odprli tudi svetovno prvenstvo 2017, je namreč že leta 1936 potekala tudi skozi Ljubljano. Slovenska prestolnica je gostila del uvodne etape relija, ki je del tekmovalcev peljala iz Palerma v Italiji čez Slovenijo, Avstrijo in nato čez Alpe do južne Francije in Monte Carla. Te več tisoč kilometrov dolge uvodne etape, ki so potekale v številnih evropskih mestih, so bile dolgo sestavni del relija. Šele ko so jo vozniki odpeljali, so lahko v Alpah začeli prave hitrostne preizkušnje z merjenjem časa.

Leta 1938 je na reli odšel Albert Stojnšek iz Maribora. Tam so imeli avtomobilski servis znamke DKW, in prav z njihovim malim avtomobilom se je odpravil na pot. Z bratom sta jo uspešno prestala in reli končala na 12. mestu. To je bila seveda še bolj vzdržljivostna vožnja po Evropi kot klasično dirkanje, v kakršnega se je reli razvil šele v 50. in 60. letih. Takrat je slovenske barve kot sovoznik na reliju branil Ljubljančan Dušan Malerič, odmevnejši pa so postali slovenski nastopi na začetku 70. let. »Bili smo čisti amaterji. Na start smo šli z nekaj markami v žepu, z enim kompletom gum in brez spremstva. S seboj sem imel le dodatne zavorne ploščice. Iz Aten do Monte Carla sem brez prestanka vozil celih 63 ur. Nepopisno sem bil utrujen. Vmes sem namreč zadremal za le 10 ali 15 minut,« se spominja Ljubljančan Andrej Vidic, ki je s saabom vozil leta 1969. Zaradi menjav zavor mu je zmanjkalo časa in je moral odstopiti. Istega leta kot sovoznik cilja ni videl niti Rajko Krašna iz Kopra. S hrvaškim voznikom jima je odpadlo kolo. Nato je leta 1973 odlično dirkal Aleš Pušnik z renaultom 8 gordini in na eni od hitrostnih preizkušenj postavil 13. čas v skupni razvrstitvi. »Ko so na veliko tablo dali listek z mojim imenom, je kar završalo. Kdo je ta Pušnik, kdo je ta voznik iz Jugoslavije, ki vozi francoski avto? Precej ljudi me je želelo spoznati,« se spominja Mariborčan. Podobno odmevno je leta 1977 dirkal Novogoričan Leon Poberaj s fiatom 128, torej klasično zastavo 101 oziroma stoenko. Imel je zelo skromno spremstvo, a kljub visoki startni številki se mu je uspelo zavihteti v prvo trideseterico. Nato se mu je odlomil nosilec menjalnika in cilja prav tako ni videl.

Šele leta 1995 je takratni državni prvak v reliju Darko Peljhan kot prvi videl cilj. Leto prej je bral zapiske Alešu Črnivcu (lancia delta), a sta poškodovala kolo in zaradi časovnega pribitka odstopila. Peljhan je bil pred 22 leti s svojim štirikolesno gnanim VW golfom odlično na poti. Užival je na snegu in bi se z nekaj sreče lahko pripeljal na rob magične deseterice. Toda na znameniti preizkušnji Sisteron je spregledal ledeno zaplato in končal pod cesto. »Bil je popoln mrak, nato pa sva blizu naju videla lučko. Spoznala sva, da sva pod cesto skupaj s samim Colinom McRaejem. Bilo je veliko presenečenje in prav McRae naju je z vrvjo tudi potegnil nazaj na cesto. Hotela sva mu vrniti uslugo, a naju je napodil naprej,« se spominja Peljhanov sovoznik Miran Kacin. McRae je bil takrat eden največjih zvezdnikov svetovnega relija in tovarniški voznik Subaruja, ki pa je v pravem duhu relija kljub temu pomagal njemu neznanima Slovencema. Peljhan in Kacin sta reli končala na 48. mestu. V skupni razvrstitvi je Slovencem na reliju Monte Carlo uspelo doseči dva odmevna rezultata. Današnji koprski župan Boris Popovič je bil pred 17 leti na dirki skupno 15., Andrej Jereb pa pred sedmimi leti celo deseti. Reli takrat ni štel za svetovno, temveč za medcelinsko prvenstvo IRC.