CORIANO – Daleč stran se je slišalo grmenje motociklov, ki so s svojim brutalnim zvokom klicali navijače na dirkaško veselico. Celotni konec tedna pred dirko motociklistov serije motoGP je bilo na in ob dirkališču Marca Simoncellija v Misanu mogoče čutiti adrenalin, napetost in pričakovanje. Številni navijači so bili oblečeni v rumeno v znak podpore domačinu Valentinu Rossiju, navijačev preostalih je bila le peščica. Med njimi je bilo kar veliko tistih, ki so imeli na sebi majico z napisom Sic 58. In če je bilo na dirkališču, poimenovanem po pokojnem ljubljencu italijanskih navijaških src Marcu Simoncelliju, veselo, je bilo pred njegovim muzejem v Corianu mogoče čutiti tesnobo, pripadnost in simpatije, ki so jih obiskovalci izražali s prinašanjem daril na spomeniški piedestal. Trume motoristov so tiho sedele na stopnicah ob spomeniku, kjer so se ob cigaretnem dimu tiho pogovarjali, da ne bi pretrgali spokoja, ki je objemal ulico.
»Kot sem že velikokrat povedal, je Marco poseben, pristen, dostopen in ljubezniv fant. Predvsem pa najboljši sin, kar jih lahko imaš, zaradi tega se ga ljudje še vedno spominjajo in zaradi tega ga navijači niso zapustili,« o svojem sinu v sedanjiku pove oče Paolo Simoncelli, kot da ga nesreča v Sepangu pri komaj 24 letih ne bi za vedno iztrgala iz sveta motošporta in najbližjih, in doda: »Tudi Coriano zaradi tega obišče veliko ljudi, ker dobijo vpogled v delček tistega, kar je doživel Sic.« Simoncelli je leta 2008 z Gilero postal svetovni prvak v razredu do 250 ccm, visokorasli grivasti fant je imel pred seboj bleščečo kariero. V muzeju je najbolj oblegan ravno razstavljeni zmagovalni motocikel, poleg pa je tabla z obvestilom, ki je Sica pričakala ob prečkanju ciljne črte, ko je osvojil naslov. V njegovem življenju se je vse vrtelo okoli dirkanja. Preizkusil se je v gokartu, tekmovanju z motocikli minimoto, poleg serije motoGP pa je še dvakrat nastopil v tekmovanju superbike in enkrat stopil na oder za zmagovalce. Vse razstavljene predmete so si obiskovalci podrobno ogledali, nekateri so obsedeli pred ekranom, ki prikazuje dirkaške vrhunce Simoncellijeve kariere.
Nemec Adelhart Wolf, ki smo ga spoznali med obiskom muzeja, se je iz Augsburga sicer pripeljal na ogled dirke, med sprehodom med razstavljenimi dirkalniki pa se je razgovoril: »Če si pravi motorist in se pelješ na dirko ali le skozi Misano, je obisk muzeja obvezen, saj je do sem le nekaj kilometrov. Tu se motoristi povežemo, tu vlada neka posebna energija. Tukaj sem prvič, domačim bom lahko pokazal fotografije motocikla svetovnega prvaka.«
Dvanajst zmag v srednjem razredu in še deset uvrstitev na zmagovalni oder je bilo dovolj, da je Super Sic presedlal med elito. Ob boku Valentina Rossija, Danija Pedrose, Caseyja Stonerja, Jorgeja Lorenza je osvojil dva najboljša startna položaja in prav toliko uvrstitev med prve tri na dirki. Na poltovarniškem motociklu Gresini Honde je bil zaradi svoje brezkompromisne vožnje trn v peti marsikateremu dirkaču. Pri Hondi so leta 2011 razvili prav poseben sistem proti zdrsavanju koles, ki je dirkača po napaki pri dodajanju plina obdržal na motociklu, in ravno ta sistem je Sica na predzadnji dirki sezone v Maleziji stal življenje. V drugem krogu dirke je napravil napako in v normalnih okoliščinah bi končal v pesku, tako pa kolo ni zdrsnilo in se je pripeljal pred Rossija in Američana Colina Edwardsa, ki sta zapeljala čezenj. Poškodbe glave, vratu in prsnega koša so bile usodne, v Corianu pa na tragični dogodek še vedno spominjajo njegov strgani dirkaški kombinezon, Hondin motocikel in tabla v slovo: »Ciao Sic.«