Pred dobrimi 50 leti si je tik za cesto, ki pripelje navzdol proti Luciji pri Portorožu, dirkaške rokavice in čelado pripravljal mladi Avstrijec, sicer v Nemčiji rojeni Jochen Rindt. Sedel je v svojo formulo 3, se postavil na bližnjo startno-ciljno ravnino in po petnajstih odpeljanih krogih osvojil končno drugo mesto.
Prisotni navdušeni gledalci takrat niso vedeli, da pred njihovimi očmi vozi dirkač, ki se bo v naslednjih letih vpisal med največja imena formule 1 in bo čez deset let posmrtno postal celo svetovni prvak kraljice avtomobilskega športa.
Rindt se je rodil v Nemčiji, starše pa je izgubil v drugi svetovni vojni med bombardiranjem Hamburga. Odraščal je pri starih starših v Gradcu v Avstriji, zato je kot Nemec tudi celotno kariero dirkal z avstrijsko licenco. V začetku šestdesetih let je potoval po različnih dirkah formule 3 in koval svojo pot proti elitni formuli 1.
Taka postojanka je bila zanj tudi dirka v Portorožu, ki je spadala med največje spektakle na slovenskih tleh. Pred tem so bile pri nas najbolj odmevne gorske dirke na Ljubelj, zaradi pomanjkanja dirkališč pa ne prej ne pozneje ni bilo veliko mednarodno uspešnih cestnohitrostnih dirk.
Hiter dirkač z naravnim talentom
V Portorožu so dirko s finančno pomočjo Tomosa pripravili pri AMD Koper že leta 1961. Zelo razgibana proga je vodila iz Portoroža navzgor proti Valeti, kjer je bilo nekaj ostrih ovinkov, nato pa je sledil še divji spust proti Luciji. Naravno okolje je Portorožanom dajalo možnost za prvovrstno prireditev, ki je bila dober odgovor na podobne spektakle v hrvaški Opatiji.
Na vseh portoroških dirkah je večina tekmovalcev vozila med motoristi, dirka formule 3 pa je bila dodaten magnet za številno publiko. Med gledalci so bili tudi poznejši uspešen dirkač Sergej Fikfak, Franci Jerančič, ki je pozneje kot prvi Slovenec testiral dirkalnik F1, in Drago Božič, ki se je prav tako ukvarjal z dirkanjem, pozneje pa tudi organizacijo cestnohitrostnih dirk v Sloveniji.
»Takrat so me starši v Portorož pripeljali iz Trebnjega, kjer smo živeli. Dirka je name naredila velik vtis. Proga se je po serpentinah dvigala navzgor nad morjem in je bila zato zelo atraktivna. Tudi zaradi teh dirk sem pozneje ostal aktiven v avtomobilskem športu,« se spominja Božič.
Leta 1963 je Rindt v Portorožu priznal premoč le rojaku in dobremu prijatelju Kurtu Bardi Barryju. Petnajst krogov sta s svojima cooperjema T67-ford odpeljala v dobrih 50 minutah, Rindt pa je na drugem mestu zaostal za 38 sekund.
Svojo prvo dirko v formuli 1 je Rindt odpeljal dobro leto po gostovanju v Portorožu. Že takoj je slovel kot zelo hiter dirkač z naravnim talentom, ki pa je dolgo čakal na priložnost v dirkalniku, ki bi bil kos njegovim sposobnostim. To se je spremenilo leta 1969, ko je z lotusom slavil svojo prvo zmago v elitni konkurenci.
Po petih zmagah v sezoni 1970 se je njegov pohod proti največjim imenom F1 končal med treningom za dirko v Monzi. Tik pred vstopom v znamenito Parabolico je njegov dirkalnik potegnilo v levo proti slabo pripravljeni zaščitni ogradi. Rindt čelnega trka kljub hitremu prevozu v bolnišnico ni preživel. Rindt je kot edini dirkač naslov svetovnega prvaka formule 1 osvojil posmrtno.
