Pomagaj, jutri se ti vrne

Tako v reliju kot tudi formuli 1 se za mesto na vrhu borijo dirkači, ki morajo imeti za uspeh zmagovalni karakter in močno izpostavljen ego. V nasprotju z dirkanjem v F1 pa v reliju vsak dirkač tekmuje le proti uri. Na hitrostni preizkušnji je sam in nima neposrednega kontakta s tekmeci kot na dirkališčih. »Naša dirkača si med seboj ničesar ne skrivata. Če kateri najde malenkost, ki lahko pripomore k temu, da je hitrejši, to deli s svojim inženirjem in preostalimi vozniki. Kar je za nekoga dobro, morda ne more pomagati drugemu dirkaču,« pravi Jost Capito, športni direktor Volkswagnove ekipe, ki je lani osvojila oba naslova svetovnega prvaka v reliju, k podobnemu uspehu pa drvi tudi v letošnji sezoni.

Iskrenost in pomoč spadata v osrčje genetske zasnove relija, saj dirkačem že pred desetletji ni moglo uspeti brez pomoči svojih tekmecev. Marsikdo je neposrednemu konkurentu posodil izvijač, mehanski rezervni del, tudi gorivo ali gumo. Veljalo je, da moraš pomagati danes, kajti jutri ti bo konkurent uslugo vrnil. Zato so najboljši dirkači tekmeci le na hitrostni preizkušnji (seveda obstajajo tudi izjeme), med čakanjem pred časovnimi kontrolami pa se med seboj šalijo, si delijo informacije in po koncu dirke skupaj z veseljem popijejo pivo. Enako velja za vodje ekip, tehnične strokovnjake in inženirje. Karavana WRC je kot velika družina. Navsezadnje sta, denimo, par Volkswagnov inženir Francois-Xavier Demasion in glavna piarovka Citroën Sporta Marie Rossi.

Kubico ovira roka

Vozniki formule 1, ki so navajeni precej bolj egoističnega okolja kot tudi dirkanja skozi ducat vedno enakih ovinkov, se relija težko navadijo. Pred leti je z relijem poskušal Finec Kimi Räikkönen, v zadnjih dveh letih je na zahtevnih preizkušnjah Robert Kubica. Poljak je sicer presenetljivo hiter, a ima na zadnjih relijih veliko težav z zanesljivostjo. Samo na Portugalskem je dvakrat razbil svojo ford fiesto WRC. »V reliju je treba biti enako hiter na prvi in zadnji hitrostni preizkušnji. Kubica je na dirkališču vozil sam, v reliju pa ima ob sebi sovoznika, ki mu ves čas govori napotke, kako naj vozi. Ta preklop med dvema povsem različnima svetovoma je zelo težak,« je o Kubici razmišljal eden najuspešnejših sovoznikov Luis Moya.

Kubica se je kot dirkač, ki se nikoli ni pritoževal nad trdim delom in testiranji, v bolj družinsko naravnanem reliju dobro znašel. Poljaka močno ovira njegova poškodba desne roke, ki jo je dobil pred leti med nesrečo na italijanskem reliju, zaradi katere je prekinil kariero v F1. »V dirkalniku nima klasičnega sekvenčnega menjalnika, saj prestavlja z ročicami ob volanu. Te delujejo na osnovi zračnega pritiska. Za pretikanje prestav potrebuje precej manj moči v roki. Tudi delovanje ročice hidravlične ročne zavore je ravno nasprotno. Drugi jo morajo potegniti, on jo potisne. Volanski obroč, na katerem so zaradi omejitve roke še nekateri dodatni gumbi, vrti predvsem z levo, in ne desno roko,« nam je povedal Kubicov inženir Nigel Hoogeveen.