Rea s svojo drobno postavo ni utelešenje dirkača, ki bi vodil motocikel ninja ZX-10RR po stezah vse od Tajske pa do Kalifornije. Je nenavadna mešanica skromnega družinskega človeka iz Larna na Severnem Irskem in samozavestnega dirkača. Daje vtis tekmovalneža, ki se zaveda, da je prav v vrhu pogosto nepredvidljivega in vedno tveganega športa. Srečali smo se že na zadnjem testu leta 2016, v Jerezu v južni Španiji, potem pa še sredi februarja v Barceloni. Njegova statistika je impresivna: lani je zgrešil le tri stopničke na 26 dirkah, v 2015. pa je zmagal na 14 dirkah od 26.
Zadnji dve leti je vaše življenje bolj divje. Potem je tu življenje na otoku Man. Vse pa se vrti predvsem okoli motorjev?
Res je. Menedžer naše ekipe nas čez leto zelo spretno ščiti pred javnimi nastopi, da se lahko osredotočimo na dirke. Med sezono, ko nisem na poti, dneve preživljam kar doma, na otoku Man, kjer res uživam, saj imam veliko miru. Življenje je še vedno zelo zanimivo, posebno zdaj z otroki, saj lahko z družino potujemo na dirke, tako da z njimi delim najboljše trenutke v svoji karieri. To je velik plus. Biti na vrhu tega športa pomeni veliko žrtvovanja in res sem srečen, da imam tako čudovito ženo, ki vse to resnično razume in sprejme ter me podpira.
Naslov svetovnega prvaka ste osvojili dvakrat, dosegli ste stvari, o katerih večina ljudi le sanja. Se včasih ustavite in razmislite o tem?
Hmmm, ne, saj sem v svojem mehurčku. Mislim, da bodo za mojo upokojitev potrebni kakšni res težki časi ali poškodba, takrat si bom mogoče rekel, da bi moral še bolj uživati. Že kot otrok si želiš biti najboljši, svetovni prvak, pa naj bo to v motokrosu, motoGP ali čem drugem. Tak sem bil tudi jaz.
Pa pomislite, da je to lahko le začasno?
Tega se zavedam in vem, da moram iz tega, kar imam, narediti največ. Sem na vrhu drevesa, na katerem si želijo sedeti vsi. Zato se takrat, ko ni dirk, izogibam pritiskom. Trenutno je to moj čas. Naslednje leto je lahko to čas nekoga drugega. Po pravici povedano sem dosegel vse. Želel sem si postati svetovni prvak in uspelo mi je kar dvakrat zapored. To mi ne jemlje motivacije, da bi bil zato počasnejši ali da bi stvari vzel manj resno. Moja motivacija ni v zmagi, temveč v skrbi, da ne bi bil premagan.
Kaj pa glede samozavesti? Kako se izognete slabim trenutkom in tegobam?
Samozavest je bistvenega pomena. V našem športu je najtežje sprejeti dejstvo, da je samozavest povezana z odnosom do motocikla. Moja največja vrlina je, da se lahko odklopim od vsega in o vožnji ne razmišljam. Ponoči odtavam v svoj moto svet in spim kot dojenček. Ne razmišljam preveč in naslednji dan preprosto sedem na motocikel in vem, kaj moram narediti, da bom hiter. Če nisem, potem za tem stoji razlog, ki ga moram najti s celotno ekipo. Najpomembnejša stvar, ki sem se je naučil, odkar delam s Kawasakijem, je, da sem del dobre ekipe. Če znaš inženirjem razložiti zadeve, potem točno vedo, katere spremembe so potrebne, da se ti povrnejo pravi občutki. Ko pridejo, se samozavest spet dvigne. Za samozavest je pomembno, da o njej ne razmišljaš preveč. Več kot očitno je tu neka skrivna formula, saj včasih vidiš tudi najbolj nadarjene dirkače na svetu, ki se borijo s svojo samozavestjo. Tudi jaz sem šel čez takšna obdobja. Ampak verjamem, da bolj ko se od tega oddaljiš, boljši so rezultati. Najbolje je poiskati faktor uživanja, na stvari pogledati iz druge perspektive, in čarobnost pride sama od sebe.
Kako se počutite zdaj, v tridesetih?
Nič kaj drugače in mislim, da mi to pomaga pri doseganju tistega, kar sem si vedno želel. Počutim se srečnega; svojo ženo ljubim, z otrokoma imam krasen odnos in uspešen sem pri svojem delu. Po pravici rečeno pa se že pripravljam na nekoga, ki mi bo izpod nog potegnil preprogo.
Je v dirkanju vztrajanje do konca za vsako ceno pomembnejše od profesionalnosti?
Ne ravno. V veselje mi je dosegati majhne cilje. Sama vožnja ne prinese zadovoljstva, kot ga prinese doseganje vseh majhnih stvari. Ko prenehaš dosegati drobne cilje, prenehaš uživati tudi v stvari sami. Seveda se vsi zaljubijo v dirkanje z motorjem in si to želijo opravljati na najvišji ravni, ampak to zame ni zabavni del. Zdi se mi, da bo vse skupaj v trenutku, ko bom prenehal dosegati cilje, postalo manj zabavno, in takrat bo čas, ko se bom od vsega poslovil.
Kakšen je občutek, ko se zaveš, da si najboljši na svetu?
Naslov svetovnega prvaka me ni spremenil. Moja največja sprememba ni bila zmaga na prvenstvu – prej poroka in rojstvo otrok. Takrat sem postal resnično srečen. Medijem sem se vedno smilil, saj so menili, da imam potencial, a nikoli pravega motocikla. Bil sem prizadet, a le dokler se nisem spremenil sam. Bilo je težko, ampak zdi se mi, da nikoli ne moreš biti predolgo dober.
Vas je česa strah?
Najbolj se bojim, da bi v življenju postal izgubljen. Domačim izkazujem hvaležnost z zmagovanjem, bojim pa se, da se bo moj namen izgubil. Ne želim si več dolgo dirkati. Trenutno imam s Kawasakijem dveletno pogodbo, ko se bo iztekla, bom seveda razmislil o prihodnosti. Od šestega leta se moje življenje vrti okoli motorjev, pa naj bo to motokros ali cestno dirkanje. Če bi me vprašali, kje se vidim čez 15 let, ne bi znal odgovoriti.
Kakšna je vaša definicija sreče?
Težko je definirati, kaj me resnično najbolj osrečuje. Ko prečkaš cilj in ko si rečeš: »Ja! To imam resnično v žepu!« Potem sledi tisti neverjetni trenutek veselja v cilju, objemanje z ekipo; ko slišiš, kako na zmagovalnih stopničkah naznanijo tvoje ime, se tega sploh ne da opisati. Doma imam dva pokala svetovnih prvenstev, ob katerih se rad zamislim nad tem, da je moje življenje v tem trenutku neverjetno. Spomnim se lanskega prihoda domov, potem ko sem osvojil naslov svetovnega prvaka. Spomnim se, da sva z ženo sedela na kavču, s kozarcem vina v rokah, in da sem razmišljal, kako čudovito leto je za menoj. Takšnih posebnih trenutkov se rad spominjaš, saj se v tem športu preprosto ne moreš ozirati, vedno stremiš naprej in nenehno iščeš možnost za napredek. Tisti novembrski večer pa je bil res super.