Nazaj pripeljal Rossija

Britanec velja za enega močnejših igralcev v boksu MotoGP in je eden vidnejših zahodnjaških obrazov znamke, ki je v zadnjih desetih letih svetovno prepoznavna zaradi številk 99 in 46 ter zaradi njunih sedmih titul. Zgovoren in artikuliran Lin Jarvis je previden in pozoren sogovornik; mož, ki zna uporabiti prave besede ob pravem času. Nedvomno je vodja zmagovalne ekipe svetovnega prvenstva, a je prav tako ambasador in ikona.

Koliko let ste že v boksu MotoGP?

Najprej sem delal pri Yamaha Europe, kjer sem se srečeval z različnimi opravili, vključno z marketingom, komunikacijami, korporacijskim komuniciranjem, dirkanjem, vendar ne vedno v MotoGP. Tega so upravljale preostale ekipe, predvsem Wayne Rainey. Tukaj je bila tudi ekipa WCM. Jaz sem postal odgovoren januarja 99, in to zato, ker se je leto prej Yamaha odločila znova prevzeti usodo v svoje roke in nehala sodelovati z Raineyjem. Prevzela je njegova sredstva in ekipo s sedežem v Amsterdamu … Yamaha Europe je prav tako imela sedež v Amsterdamu. Takrat smo ustvarili Yamaha Motor Racing.

Če gremo še malo nazaj, kako ste sploh začeli z Yamaho?

To je dolga zgodba, predvsem ker sem z Yamaho povezan vso kariero. Ko sem se malo naveličal, sem se odločil, da bom šel delat v Evropo. Preprosto sem se odpravil na potovanje po stari celini, iščoč službo. Bilo je zanimivo, ampak se ni izšlo. Vrnil sem se v Anglijo in si rekel: »Ko sem zapustil Yamaha UK, je Yamaha Amsterdam rekel, da če si kadar koli zaželim začeti znova, naj jih pokličem, saj smo imeli dober odnos.« In sem jih. Tako sem se leta 1983 preselil v Amsterdam in tam živel 22 let, tudi ženo sem našel tam. Na začetku sem v tekmovalnem oddelku delal popolnoma druge stvari, saj sem se ukvarjal s kolesi BMX. Po kakšnem letu in pol sem postal vodja območja, kjer sem bil odgovoren za prodajo tekmovalnih motornih koles, teh pa je bilo ogromno, saj smo prodajali motokros in enduro motorna kolesa YZ ter cestne dirkalnike TZ. Postal sem odgovoren za prodajo tekmovalnih motorjev, nato pa še vodja prodaje navadnih motornih koles za severno Evropo. Z veliko komuniciranja sem bil vedno bolj vpleten v dirkanje. Začel sem z MX, v času, ko sta bila na sceni Hakan Carlqvist in Danny LaPorte. Jacky Vimond je bil moj prvi projektil, svetovni prvak je postal leta 1986. Zatem sem v Yamaho pripeljal Rinaldija. Poskušal sem ga prepričati, naj zapusti Suzuki in pride k nam. Prvo leto nam ni uspelo, drugo sezono pa smo ga pridobili.

Nato se je Yamaha Motor Racing (YMR) preselil v bližino Monze v Italijo...

YMR smo začeli na Nizozemskem, kjer sem podjetje vodil pet let. Začetna faza je bil 500GP, ki je postal MotoGP. Po dveh letih smo nato prevzeli še dirkalne dejavnosti Yamaha Europe. Pod YMR smo tako vodili superbike, motokros, enduro, tako rekoč vse, vključno s cestnim dirkanjem. Skoraj smo že opustili program superbike, ko se nam je leta 2004 uspešno pridružil Valentino. Program motoGP je postajal vse pomembnejši, mi pa smo ugotovili, da naša baza v Amsterdamu ni idealna lokacija. Tako smo se preselili v objekte, ki smo jih imeli v Italiji, in postopoma razvijali logistiko in timske dejavnosti. Januarja 2005 smo znova odprli Yamaha Motor Racing SRL v Italiji. Tja sem se preselil istega leta, leta 2007 pa smo popolnoma prenovili celotno stavbo in vse drugo. Novembra 2008 smo odprli YMR, kot ga poznamo danes.

Koliko ljudi dela pod vami?

V osnovnem taboru jih ni tako dosti, približno 22. Potem je tukaj še dodatnih 35 ljudi, ki so pogodbeno vezani. Torej imamo zaposlene v kampu, v pisarni in pogodbeno vezano osebje, ki jih po navadi srečujete tukaj (na MotoGP). Tu so še naše agencije, ki seveda ne štejejo kot osebje. Rekel bi od 25 do 45 ljudi, odvisno od okolja.

Ste kar javna oseba, ampak predvidevam, da dosti časa prebijete za mizo in računalnikom.

Absolutno. To, kar si ljudje mislijo, da vedo o meni, je tisto, kar si ustvarijo, ko me vidijo v garaži, boksu ali ko dajem intervju oziroma na novinarski konferenci. To je seveda zelo pomemben del moje službe, saj sem ne nazadnje uradni predstavnik Yamahe in MotoGP skupaj z japonskimi kolegi, ki sestavljajo menedžment. Je pa velik del mojih obveznosti dolgočasen. Preden sva se srečala za ta intervju, sem bil za računalnikom, in običajno preživim pet dni na teden v pisarni. Veliko ljudi tukaj dela le za grand prix in mogoče še za kateri športni dogodek, jaz pa moram voditi podjetje tukaj v Italiji. Tako se moram ukvarjati s proračunom, človeškimi viri, informacijsko tehnologijo in vsem drugim. Če se zbudim ob 4.30, pošiljam in odgovarjam na elektronska sporočila, delam, kar je treba urediti sproti. Dosti nezanimivih stvari, verjemite mi.

Delate za japonskega proizvajalca. Je bila to pomembna izobraževalna pot vsa ta leta? Ali je to pripomoglo k vašemu uspešnemu ocenjevanju ljudi?

Iskreno rečeno je treba Japonce, kakor tudi vse druge, pa najsi gre za Italijane, Špance ali Američane, vsaj poskusiti razumeti. Če si preživel nekaj časa na Japonskem, potem razumeš mnogo več. Gre za popolnoma drugačno kulturo in družbo. Zato tudi ne moreš in ne smeš nikoli pričakovati od Japonca, da se bo vedel kot Evropejec, ker se to ne bo zgodilo. Mogoče bi lahko podobno rekli glede na trenutne aktualne zadeve v ZDA. Spremljam predvolilno sago in je dokaj nenavadna. Je resnično nekaj popolnoma drugačnega kot kateri koli politični sistem v Evropi. Vendar ga moraš razumeti. Američani vidijo svet čisto drugače kot večina Evropejcev. Na koncu bodo dobili voditelja, ki ga zaslužijo, ker bo to pač njihova izbira. Ameriški sistem je v primerjavi z japonskim izjemno drugačen. Mislim, da je odvisno od tega, ali imaš interes in potrpežljivost, da se naučiš razumeti, da smo vsi drugačni in da ima vsak svoj način razmišljanja.

Ali nam lahko zaupate kakšno kratko zgodbo o tem, kako ste uspešno opravili posel, recimo s katerim od voznikov? Da bi lahko rekli; s to potezo pa sem si zaslužil plačo?

Mislim, da bi to bila zgodba, kako smo pripeljali Valentina nazaj k Yamahi. To je bilo vse prej kot preprosto. Ne zaradi tega, ker ni imel želje priti nazaj, ravno nasprotno. Vendar smo v istem času v ekipi že imeli Jorgeja, tako smo se morali ukvarjati z občutljivostjo aktualnega svetovnega prvaka. Jorge je v trenutku, ko smo se pogajali z Valentinom, postajal šampion. Zadeve smo se lotili izjemno previdno, da ne bi porušili ravnovesja v ekipi. Ko je Valentino zapustil Yamaho, se iz oči v oči nisva srečala. Zato je bila to za naju oba zelo napeta situacija. Osredotočila sva se na to, kaj bi lahko bilo in kaj lahko naredimo skupaj, kakšne so prednosti vnovičnega združenja zame, za podjetje, za ekipo, zanj. To je bil trenutek odrešitve v zelo težkem obdobju njegove športne kariere. Jaz nisem naredil ničesar izjemnega v tem postopku, razen dejstva, da sva bila skupaj sposobna znova ustvariti dobro vzdušje. Mislim, da je ravno to prispevalo mnogo koristi MotoGP, Valentinu, naši ekipi in Yamahi.

Ste tudi vi motociklist? Ko vas vidimo na televiziji, dajete vtis, da si lahko izberete katero koli yamaho...

Na žalost ni tako. Zaposleni smo v rahlo drugačnem položaju. Doma v garaži imam glede na to, ali so moji fantje kaj »ukradli« ali ne, sedem koles, vključno z endurom, motokrosom, T-MAX, MT10, FZ1... Tako da, ja, rad vozim. Imam dva fanta. Eden je star 18, drugi 21 let. Oba vozita dirt in cestne motorje. Vsem nam sem jih kupil. Rad vozim motokros, enduro. Vozim, kadar koli imam čas. Letos sem se dva dni vozil v Mugello z R1 in dva dni v Silverstone. Vozim se s kar kul ekipo, z Alexom Lowesom, Sylvainom Guintolijem ter lani s Colinom Edwardsom. Letos sem vozil R6 z Valentinom in academy fanti. Vozil sem na Valentinovem ranču zadnji dve leti. Nisem več mlad. Nikoli nisem bil strokovnjak v nobeni disciplini, ampak uživam v vožnji. Zame je to nekaj, v čemer neizmerno uživam, in to v vseh možnih opcijah – dirt, cesta, vožnja okoli jezera, kar koli. Sem motorist. Vedno sem bil in verjetno vedno bom.