Ko zaprem vizir, sem v svojem svetu

Cal Crutchlow (32) je eden najbolj karizmatičnih dirkačev razreda motoGP. Starši so mu dali ime po ameriški dirkaški legendi Calu Raybornu. Bil je britanski prvak razreda superbike 2006 in svetovni prvak razreda supersport v sezoni 2009. Od leta 2011 nastopa v razredu motoGP, v tem času je zamenjal tri proizvajalce – začel je z Yamaho, leta 2014 je bil tovarniški voznik Ducatija, od leta 2015 je v Hondini ekipi LCR. Dom, kjer živi z ženo in enoletno hčerko, si je ustvaril na otoku Man, a na tamkajšnjih znamenitih dirkah kljub temu ne želi dirkati. Velik garač, zasvojen s kolesarstvom, ki ga prakticira skoraj na profesionalen način. Na tipično angleški način, ki ne izdaja čustev, in brez dlake na jeziku nam je povedal nekaj več o sebi, svojih hobijih, družini in dirkanju.

Je res, da sestanki in intervjuji niso tvoja najljubša opravila? Kateri pa je najboljši del tvoj službe?

Oh, da, misli mi bereš! (Smeh.) No, tudi intervjuji so zelo pomembni, ker potem ljudje berejo o tebi in o tvojem športu, so bolj informirani, več vedo in tako širiš krog, ki spremlja motorizem. Če s tem lahko tudi promoviram motošport, mi to vsekakor ni odveč. Najljubši del pa je seveda vožnja na motorju. Ko zaprem vizir na čeladi, sem tam samo jaz; nihče mi ne govori v uho, ni mi treba poslušati pridig, nasvetov, samo jaz in motor sva. Sam sem v svojem svetu. Vedno pa se potrudim, da skupaj z ekipo poskušamo doseči kar najboljši rezultat, in takrat se počutim še posebno dobro. Kadar pa nam ne gre tako, kot smo si zastavili, se počutim za en d..k.

Katere proge so ti blizu, katerih ne maraš?

Zelo rad imam dirkališče v Brnu, ne maram pa tistega v Avstriji. To še ne pomeni, da se tam ne potrudim maksimalno. Proga v Avstriji je namreč zelo dolgočasna, v Brnu pa je zelo razgibana, kar mi je veliko bolj všeč.

Dirkači velikokrat nastopate takrat, ko so temperature višje od 30 stopinj Celzija. Kako se spopadaš z vročino?

Prav veliko ne morem storiti, poskušam se le čim bolje pripraviti, pravilno jem, pijem veliko tekočine, pa tudi treniram v vročini. Tudi teste imamo v vročini, da se čim bolj približamo realnim možnim razmeram. Je pa zelo naporno, saj med dirko pod čelado vdihavaš bolj ali manj svojo vročo sapo, hkrati se močno potiš pod usnjenim kombinezonom. Konec koncev so razmere za vse enake, vsi dirkači smo na istem. Kljub vsemu imam rajši dirkanje v hudi vročini kot v dežju, saj moraš v deževni dirki biti bolj pozoren, zbran, možnost napake je višja, tako kot tveganje.

Cestno kolesarjenje je tvoj hobi, ki ga dojemaš zelo resno – treniral si celo z Markom Cavendishem. Kako se še pripravljaš na dirkanje oziroma vzdržuješ kondicijo?

Na kolesu preživim kar veliko časa, pravzaprav je to edini način priprave, s katerim vzdržujem kondicijo in telesno pripravljenost. Ne hodim v telovadnico ali fitnes. Motocikla zunaj dirkališča ne vozim, saj menim, da za to ni potrebe – to mi ne pomaga, da bi se tako izboljšal pri dirkanju.

Te mogoče po končani karieri v motoGP čaka profesionalna kariera v kolesarjenju?

Ne, za to je že malo prepozno. Če bi si želel spremeniti kariero, bi to moral storiti pred dvema letoma, zdaj pa je prepozno. Kolesarjenje je le moja velika strast in tudi ogromno prijateljev imam, ki se ukvarjajo s kolesarstvom.

Kaj boš počel, ko boš nehal dirkati in boš motocikel parkiral ob rob steze?

Ja, kaj, kolesaril! (smeh) Rekel bi, skoraj 100-odstotno prepričan, no, recimo 90-odstotno, da se po upokojitvi ne bom ukvarjal z motorizmom. Ne vidim se več v motošportu. Zdi se mi sicer, da si del mene za vedno želi ostati tu, ampak kaj ko tako sovražim nenehna potovanja, še posebno zdaj, ko imam družino. Veselim se, da bom lahko še več kolesaril, mogoče celo tekmoval, a le bolj za zabavo.

Ali se je kaj spremenilo, odkar imaš enoletno hčerko in družino? Je dirkanje drugačno?

Seveda je drugače, malenkost bolj naporno, saj moram biti zaradi dirkanja, potovanj in vsega, kar moja služba zahteva, velikokrat ločen od družine. Misliti moram na več stvari oziroma oseb, prej sem samo delal, kar sem si želel oziroma kot sem želel, zdaj se moram prilagajati. Menim, da kar dobro lovim ravnotežje in kombiniram: čudovito se mi zdi, da imam lahko oboje hkrati, dirkanje in družino. Lahko sem zelo srečen, da imam oboje. Težava se bo pojavila, ko bo hčerka Willow začela hoditi v šolo, takrat ne bo mogoče, da bi bila lahko z menoj vsak teden v drugi državi in na dirkah. Načeloma pa mislim, da se ni veliko spremenilo, kar se tiče mojega sloga dirkanja. Nekateri pravijo, da greš po rojstvu otroka hitreje, nekateri, da greš počasneje, jaz pa menim, da je popolnoma enako.

Podpisal si še dveletno pogodbo s Hondo LCR. Si zadovoljen v ekipi, z motorjem ali si želiš kakšnih sprememb?

Ja, v ekipi ostajam tu še najmanj dve leti. Vedno je še možnost izboljšav, izboljšam se tako lahko jaz kot voznik, izboljšave so možne na motociklu in v kombinacijah posameznih elementov. Tudi če si najboljši, še vedno lahko izboljšaš določeno stvar.

Lahko napoveš razplet letošnjega prvenstva?

Uf, ne! Marquez, Dovizioso in Vinales so si preblizu, vse se še lahko premeša. Če kateri od dirkačev eno dirko ostane brez točk, se mesta v skupnem seštevku lahko popolnoma spremenijo. Če bi lahko predvideval oziroma napovedal prihodnost, bi si želel napovedati svojo zmago, ampak ker tega ne zmorem, ne vem. Vse se še lahko zgodi, vse je še odprto.