Ko 100 milijonov evrov ne pomeni tako rekoč nič

Karavana formule 1 se je za prihodnji tekmovalni vikend preselila v Severno Ameriko. Medtem ko je tri dirke pred koncem sezone povsem odprt boj za naslov svetovnega prvaka med Mercedesovima voznikoma Lewisom Hamiltonom in Nicom Rosbergom (291:274), se v Austinu in drugje veliko govori tudi o finančnem zlomu avtsajderskih moštev Marussie in Caterhama. Še enkrat je javno zazeval ogromen prepad med najbogatejšimi moštvi v F1 in tistimi, ki bi nekako radi držali korak z elito. Toda to je zanje preprosto nemogoče. Red Bull, Mercedes in Ferrari imajo vsako leto na voljo okoli 250 milijonov evrov proračuna, medtem ko so morali pri Marussii in Caterhamu, ki sta zdaj naprodaj, operirati z zgolj tretjino tega zneska. Jasno je, da ob takšnih razmerjih zdrava športna konkurenčnost odpade.

»To ni več pošteno tekmovanje. Na koncu so revnejši prisiljeni, da izstopijo iz tekmovanja,« se je pridušal nekdanji predsednik Mednarodne avtomobilske zveze (FIAS) Max Mosley. Štiriinsedemdesetletni Anglež je bil na čelu krovne organizacije v obdobju 1993–2009, potem pa je vajeti prepustil Francozu Jeanu Todtu. Mosley je že ob koncu svojega predsednikovanja želel uveljaviti proračunsko omejitev za vsa moštva, toda šesterica najbogatejših je njegov predlog gladko povozila. Dve leti pozneje je s tem poskušal tudi Todt, vendar tudi on ni bil uspešen pri prepričevanju mogotcev iz vrha formule 1. Nov poskus za dogovor o finančnem kompromisu je sledil letos aprila, a je bil vnovič jalov. Todt je napovedal, da bodo sporazum ponovno poskusili doseči prihodnje leto. Tako je denar še vedno popolni vladar v elitnem dirkaškem športu in ta konec tedna bo v Teksasu na startu le devet moštev, torej 18 dirkalnikov. To se je nazadnje zgodilo leta 2005 v Monaku.

Od leta 1950 se je v formuli 1 zvrstilo 120 moštev, le Ferrari je prisoten ves čas. Skoraj polovica ekip nikoli ni osvojila niti točke v tekmovanju za svetovno prvenstvo. Bogati avanturisti so prihajali in odhajali, potem ko so v nekaj sezonah zapravili gore denarja za stranske vloge v oktanskem cirkusu, smetano pa so pobirali Ferrari, McLaren, Williams, Mercedes in Red Bull. Da bi lahko redno osvajali točke za SP in mešali štrene najboljšim, bi v neuveljavljenih moštvih potrebovali vsaj 100 milijonov evrov na leto. Od šefa Bernieja Ecclestona in njegovega podjetja Formula One Group lahko kapne od 30 do 40 milijonov, od pokroviteljev oziroma voznikov naslednjih 20 do 30 milijonov, potem pa že posveti velik vprašaj, kako doseči magično številko 100. Marsikomu je nerazumljivo, da ob letnem prihodku 1,2 milijarde evrov in nagradnemu skladu 600 milijonov evrov ni moč doseči formule, da bi se lahko moštva iz ozadja vsaj po višini proračuna bolj približala najboljšim. Iz njihovih krogov že prihajajo zamisli, da bi moštva tekmovala s po tremi vozniki. Tako bi morda na startu videli le še sedem ali osem ekip, ki bi se šle svoje bogataško dirkanje.