On je Gospod Dakar

Stephane Peterhansel se je na letošnjem reliju Dakar v Južni Ameriki spet dokazal kot najboljši voznik vztrajnostnih relijev. To je že njegova dvanajsta zmaga na tej legendarni dirki, kjer je sloves najboljšega po šestkrat potrdil med motoristi in pozneje še v avtomobilski konkurenci. Ko je v soboto v argentinskem Rosariu prešerno proslavil zmago in pred fotografi hotel s prsti pokazati na število svojih dakarskih zmag, mu je moral dva prsta posoditi moštveni kolega pri Peugeotu Cyril Despres. »Ko sem prečkal ciljno črto, mi je pošteno odleglo. Uspelo mi je napisati novo poglavje v Peugeotovi športni zgodovini. Nekatere zmage seveda štejejo več kot druge in ta zagotovo spada med najboljše tri. Prezgodaj je še govoriti o prihodnosti. Doseči enako število zmag z avtomobilom kot motorjem je bil zagotovo moj osebni cilj. Zdaj ni ostalo več veliko stvari, ki bi me še motivirale,« je v cilju dejal 50-letni Peterhansel, ki je Peugeotu pripeljal prvo zmago na reliju Dakar po letu 1990.

Prvo polovico dirke je zaznamoval odličen debi Sebastiena Loeba, nekdanjega kralja klasičnega relija, ki je letos ob Peterhanslu, Despresu in Carlosu Sainzu okrepil tovarniško ekipo Peugeota. Loeb je pozneje močno razbil dirkalnik, ko je spregledal luknjo na cesti, in reli končal na devetem mestu. Peugeot lani na Dakarju ni dobil niti ene etape in tudi letos so Francozi v Argentino prišli s previdnimi napovedmi. Čeprav ima njihov dirkalnik 2008 DKR pogon le na sprednji kolesi, jim je uspelo tudi na zavitih, razmočenih in blatnih cestah pobegniti pred štirikolesno gnanimi minijem in toyotami. Peugeot je kot edina prava tovarniška ekipa na reliju Dakar resnično postavila visok standard, ki ga letos poltovarniške ekipe Minija in Toyote niso mogle doseči.

Tudi med motoristi je bil prvi teden v znamenju majhnih razlik, a nato so favoriti drug za drugim zabredli v težave. Težak padec je doživel Avstrijec Matthias Walkner, tehnične težave so spet ustavile prvega Hondinega dirkača Borta Barredo, padec in poznejša okvara sta ustavila še enega Hondinega voznika Paola Goncalvesa. Med najboljšimi je nemoteno dirkal le Avstralec Toby Price, ki je avstrijskemu KTM pripeljal novo zmago in nasledil lanskega zmagovalca Marca Como.

V cilju težke dirke smo imeli svojega predstavnika tudi Slovenci. Kalvarijo Dakarja je preživel Simon Marčič, ki je po Miranu Stanovniku drugi Slovenec, ki je prečkal ciljno črto tega relija. Vozil je v razredu Dakar brez asistence, kar pomeni dva tedna dirkanja brez pomoči lastnega mehanika. Štajerski dirkač se je polomil že na koncu tretje etape, a je s trmo vztrajal vse do konca in ugledal cilj v Rosariu. S številko 149 se je med motoristi zavihtel na skupno 79. mesto, v svojem razredu je bil 21., med motoristi, ki so prav tako vozili brez spremstva, pa sedmi.

Reli Dakar je torej kljub drugačnim pričakovanjem postregel z zelo razburljivo in preobratov polno dirko. Čeprav so organizatorji potek relija pogosto vzeli v svoje roke in se je zato v bivaku šušljalo o francoski kuhinji ter so žal tudi smrtne žrtve med gledalci odpirale vprašanja o organizaciji varnosti, bo najtežja vztrajnostna dirka živela naprej. Najverjetneje spet v Južni Ameriki, čeprav se je zaradi nepredvidljivega vremena in poškodovane infrastrukture letos spet govorilo o vrnitvi v Afriko. Tam je navsezadnje nedavno prav tako potekal reli po starem načelu do Dakarja v Senegalu. Južnoameriški Dakar je nedvomno pisan na kožo profesionalnim moštvom, amaterji pa bi raje videli nekoliko cenejše in bolj pristno dirkanje z manj kuhinje.